Priznam, v zadnjem obdobju veliko razišljam o dogajanjih izpred 30 in več let, ko se je pričel proces osamosvajanja Slovenije. Da nas čakajo tektonski premiki v takratni socialistični Jugoslaviji sem pomislil, ko smo za RTV Ljubljana 1988 leta posneli prvi miting Kertesovih "jogurtašev" pred stavbo PK ZK Vojvodine v Novem Sadu. Vse se je odvijalo po nareku in taktirko srbskega komunističnega "vožda" Slobodana Miloševića. V nekaj mesecih je padla vojvodinska partijska vršika, z njo tudi pokrajinska vlada in parlament, na oblast pa so prišli kosovski Srbi, "dođoši!"
V drugi polovici 1989. leta, ko se je z ustanavljanjem pomladnih strank v Sloveniji stopjeval politični in medijski pritisk (Borba, Politika) po "mitingu resnice" tudi v Ljubljani, ki bi ga organizirala Kertesova organizacija Solidarnost. Tudi takrat, konec novembra 1989 stoenka, snemalec in tonc v Novi Sad. Še danes se spomnim, da je tiste dni Vojvodino zajel strupen mraz, bilo je tudi 20 stopinj pod ničlo, da je kamera zmrznila v nekaj minutah. V dveh letih se je spremenil odnos do Slovenije in Slovencev, nestrpnost si čutil na vsakem koraku. Redki so bili gostinski lokali, kjer so nas spustili v notranjost, da so se ogrele baterije in kamera, da smo lahko nadaljevali z delom.
Na vsakem koraku smo imeli za hrbtom vojvodinsko policijo. Znova in znova so nas ustavljali, prav pazili, kdaj se bomo od kje pojavili, takoj zahtevali "lične dokumente" in akreditacijski dokument. Moj odgovor, dokler smo še pod isto državno streho akreditacije ne potrebujemo. Posebej vznemirljivi so bili obiski največjih novosadskih javnih podjetij, GRAS - Gradski saobraćaj, Kmetijski inštitut, kjer so bili sedeži Kertesove organizacije Solidarnost in Odbora združenja za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo – Božur. Skrajno sovražni odnos, kopica žalitev na račun 2bečkih konjušara," in grošnje, da nam "slupajo kola." In res, samo sreči se lahko zahvalimo, da smo se izognili trčenju z enim od dvozglobnih avtobusov GRAS-a.
Poročila smo v Ljubljano pošiljali iz novosadske televizije po trasi preko Beograda. Tam so seveda najprej naš prispevek sneli, ga "obdelali" po svoje in šele nato poslali naprej.Osnovno vprašanje, ki smo ga dobivali na vsakem koraku: "zašto ne dozvolite mitinga v Ljubljani?" Le zakaj je bil moj odgovor, njihov argument pa, da Politika in Borba poročata o zaskrbljujočih dogajanjih v Sloveniji, zato si Slovenci "zaslužimo," da nas seznanijo s pravo resnice. Moj ciničen odgovor, da imajo oni le dostop do Borbe in piolitike ter srbske TV, mi v Sloveniji pa lahko prebiramo, poslušamo in gledamo slovenske medije in tudi srbske, na katere se toliko opirajo.
Ko so z akcijo Sever v Sloveniji ustavili prihod mitingašev, se je naše bivanje v Novem Sadu končalo. Za ocvirek, bili smo žrtve incidenta, ko se je na parkirnem prostoru pred hotelom, naš avto je bil sam samcat, obračal dostavni poltovornjak mestne pekarne. Z vzratno vožnjo je stoenko odprl kot ribjo konzervo. Reakcija novosadske policije, nič ne bo s kuponom, ker ste napačno parkirali!
Tudi do pričetka same osamosvojitvene vojne za Sloveniji, o tem v naslednjem prispevku, se je na protoru pomurske pokrajine dogajalo marsikaj, kar je napovedovalo viharne čase.
In zato, ker se osamosvojitev ni zgodila v enem dnevu, strnjenem v državni praznik, moj poziv vsem zavednim Slovenkam in Slovencem, razobestita slovensko državno oziroma nacionalno zastavo. Čas je, da se zbudimo, čas je da se 30 let po osamosvojitvi tudi osvobodimo. Žal so izdajalci in takratni petokolonaši še kako živi in aktivni, njih ideološki potomci pa so pred našimi očmi s pomočjo globoke države ohranili, pa tudi na novo osvajali različne segmente javnega, družbenega in gospodarskega življenja v Sloveniji. V lasti in posesti imajo policijo, tožilstvo, sodstvo, tudi velik dej javnega gospodarskega sektorja. Njih cilj je prevzem oblasti, rušenje temeljnih ustavnih postulatov in vrednot, na katerih se je gradila mlada Slovenija.
Slovenija, zbudi se, dokler ni prepozno! Takšnih prizorov nočemo več videti!
Boris Cipot