Slovenija je krepila diplomatska prizadevanja za mednarodno priznanje, ki mu je bilo naklonjenih vse več držav. V notranji politiki pa je bilo še vedno veliko pozornosti usmerjene v jugoslovansko armado, ki se je počasi umikala in pri tem uničevala vse, kar bi lahko koristilo zmagovalni strani, s širjenjem lažnih informacij pa je skušala slovenski vojski odvzeti dobro ime. V medijih je bila vse pogosteje omenjena tudi denacionalizacija, ki naj bi popravila zgodovinske krivice, vendar je namesto tega postala ena od glavnih ideoloških tem.
Avstrijski zunanji minister dr. Alois Mock je dr. Dimitrija Rupla obvestil o pooblastilu avstrijskega zunanjepolitičnega sveta zunanjemu ministrstvu, da okrepi diplomatsko dejavnost in skuša prepričati druge države k priznanju Slovenije. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Okrepljena diplomatska prizadevanja za mednarodno priznanje
Avstrijski zunanji minister dr. Alois Mock je slovenskega kolega dr. Dimitrija Rupla obvestil o pooblastilu avstrijskega zunanjepolitičnega sveta zunanjemu ministrstvu, da okrepi diplomatsko dejavnost in skuša prepričati druge države k priznanju Slovenije. Pripravljenost za to so izrazile še Bolgarija, Norveška, Danska, Avstralija, Argentina, Nemčija in Italija.
Z Dunaja je Rupel odpotoval v Budimpešto, kjer se je srečal s tamkajšnjim zunanjim ministrom dr. Gezo Jeszenszkim. Diplomatska prizadevanja za priznanje slovenske države so torej potekala, za mednarodno priznanje je Slovenija med drugim zaprosila tudi baltske republike. Predsedstvo Republike Slovenije je prav na današnji dan sklenilo predlagati parlamentu, naj sprejme posebno izjavo o naših odnosih s temi republikami in začne postopek za začetek diplomatskih odnosov z Litvo, ki je kot prva priznala slovenijo že ob koncu julija.
Laž je orodje komunizma
Ljubljanski korpus jugoslovanske armade (JA) je sporočil, da so iz »zanesljivih virov« izvedeli, da je slovensko vodstvo doslej več kakor 30 odstotkov odvzete oborožitve in opreme prodala hrvaški gardi in policiji. To naj bi bil tudi glavni razlog, da Slovenija ne vrne opreme in oborožitve JA. Slovensko obrambno ministrstvo se je odzvalo na te obtožbe in poudarilo, da Slovenija nikomur ne prodaja orožja ter zavrnilo očitke o nespoštovanju brionske deklaracije glede vračanja orožja in opreme JA. Ministrstvo je poudarilo, da do zamud prihaja, ker JA ne spoštuje načela vzajemnosti in natovarja na vlake tudi tisto orožje, ki so ga TO zasegli maja leta 1990 in bi ga morali pustiti v Sloveniji.
Takšne lažne informacije, ki so jih sporočale obveščevalne službe JA, so bile pogoste v času vojne za Slovenijo in po njej. Vendar so ljudje čedalje manj verjeli komunistom in njihovi armadi, zato njihove laži niso imele posebnega učinka – znova so postale aktualne več let pozneje ob medijskih zgodbah o domnevnih »orožarskih aferah«. 
Nove krivice in ideološke zlorabe
Na današnji dan pred 30 leti so različni uradni predlagatelji vložili še zadnje pripombe in dopolnitve k zakonu o denacionalizaciji in zadrugah, ki naj bi ga v naslednjih dneh obravnavali poslanci. Večino dopolnitev so komisije sprejele, po besedah dr. Ludvika Toplaka (predsednika družbenopolitičnega zbora, člana komisije za denacionalizacijo in predsednika komisije za celovito preučitev okoliščin, posledic in pojavov oškodovanja družbenega premoženja) je šlo za »najboljši možni zakonski predlog«, medtem ko je bil do zakona bolj kritičen Franc Zagožen, predsednik Združenja lastnikov razlaščenega premoženja, ki je pripravilo številne pripombe k besedilu zakona. Da bi lažje uveljavili svoje zahteve, so razlaščenci razmišljali celo o ustanovitvi lastne stranke. Kritično so se odzvali tudi na izjave sindikalnega voditelja Dušana Semoliča, ki je razglašal, da bo zaradi zakona o denacionalizaciji ostalo brez dela 34.000 delavcev.
Poleg denacionalizacije so slovensko notranjo politiko razdvajali tudi očitki državnemu tožilcu Antonu Drobniču, da naj bi bila pravosodna funkcija nezdružljiva z njegovo dejavnostjo v društvu Nova slovenska zaveza, ki je združevalo (in še vedno združuje) preživele udeležence protikomunističnega odpora, njihove sorodnike in somišljenike.
Avtor: mag. Jurij P. Emeršič
Vir: gov.si
