Bilanca ob končevanju brionskega moratorija je bila za slovensko osamosvojitveno politiko sorazmerno ugodna. Republika Slovenija je skorajda že prevzela vso učinkovito oblast na svojem ozemlju, v celoti je nadzorovala državne meje, imela lastne oborožene sile, urejeno varstvo manjšin in človekovih pravic ter temeljnih svoboščin vseh oseb na njenem ozemlju ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno s slovensko ustavo in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, predvsem pa je imela za seboj soglasno plebiscitarno odločitev brez formalnega oporekanja mednarodne skupnosti.
Skupščinska komisija za mednarodne odnose je na seji predstavila stališča in sklepe skupščine ob izteku moratorija. Sprejeti so bili 2. oktobra in objavljeni 5. oktobra v Uradnem listu Republike Slovenije. | Avtor UKOM
Stališča in sklepi skupščine ob izteku moratorija
Medtem ko se je slovenski predstavnik v predsedstvu Jugoslavije dr. Janez Drnovšek mudil v Bruslju na sestanku s prvim možem evropske komisije Jacquesom Delorsom in ga informiral o položaju v Sloveniji ter korakih, ki jih ta namerava storiti po izteku moratorija, je skupščinska komisija za mednarodne odnose v Ljubljani na seji predstavila dokument z naslovom Stališča in sklepi skupščine ob izteku moratorija. Komisija je namreč pripravljala vse potrebno za zadnje osamosvojitveno dejanje Republike Slovenije in bilo ji je naloženo, naj pripravi tudi potek skupščinskega zasedanja o osamosvojitvi ob izteku trimesečnega moratorija 7. oktobra. Dokument je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem, ki je bil namenjen predvsem mednarodni javnosti, je opisoval potek trimesečnega moratorija z rezultati. V drugem delu z devetimi sklepi pa so bili zapisani ukrepi za čas po izteku moratorija. Skupščina Republike Slovenije je ugotavljala, da se je moratorij iztekel, zaradi česar se nadaljuje uresničevanje temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti, ustavnega zakona za njeno izvedbo, deklaracije ob neodvisnosti in 14 izvedbenih zakonov. Iztekel se je mandat opazovalni misiji Evropske skupnosti. Jugoslovanska armada (JA) se mora do 18. oktobra »do zadnjega pripadnika« umakniti iz Slovenije. Republika Slovenija naj se še naprej tvorno udeležuje haaške mirovne konference »s statusom neodvisne, suverene in nasledstvene države«. Skupščina Republike Slovenije je odvzela vsem organom nekdanje SFRJ pooblastila za predstavljanje in zastopanje Slovenije pred drugimi državami, uvedena je bila samostojna slovenska denarna enota in uredi naj se meja s Hrvaško tako, kot so bile urejene druge tri slovenske meje. Slovenija naj uredi kontrolo letenja v dogovoru z eno od sosednjih držav in zagotovi odprtje slovenskih letališč. Po moratoriju ni več ne možnosti ne potrebe za delovanje predstavnika Slovenije v zveznem predsedstvu, za delovanje slovenske delegacije za pogajanja z Jugoslavijo in za delo slovenskih predstavnikov v jugoslovanski zunanjepolitični mreži. Skupščina je zahtevala od vseh organov, ki so oblikovali zunanjo in gospodarsko politiko Slovenije, popolno usklajenost v nadaljnjem delovanju.
Odbor za gospodarski sistem in ekonomsko politiko Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je razpravljal o aktualnih gospodarskih gibanjih v drugem polletju 1991 in odpravljanju »negativnih tokov« v slovenskem gospodarstvu. Poleg industrije so bili prizadeti turizem, promet, živilska industrija in transport. Velike izgube so bile zaradi zaprtja zračnega prometa. Predlagano je bilo nujno sprejetje zakona o stečajih, sistemski zakon o davkih in vzdržen bančni sistem zaradi jamstva deviznih vlog.
Zvezna vojska se pospešeno umika s slovenskega ozemlja
Republika Slovenija dejansko tujih opazovalcev ni več potreboval, saj se je zvezna vojska v precejšni mer že umaknila z njenega ozemlja. Na severovzhodu države je bila samo še v Mariboru, kjer je imela v rokah Narodni dom (Dom JA) in dve vojašnici. Teritorialna obramba je prevzela na Štajerskem še zadnja objekta JA zunaj Maribora, in sicer vojašnico na Ptuju in skladišče v Kidričevem. Deloma se je začel umik JA tudi iz Gorenjske. Pokrajinski štab TO za Gorenjsko se je dogovoril za prevzem doma JA v Kranju, minsko-eksplozivnih sredstev na Drulovki pri Kranju in vojašnice v Škofji Loki. Še vedno pa so jugoslovanski vojaki vztrajali v vojašnicah v Kranju in na Bohinjski Beli, saj je imela JA ukaz Veljka Kadijevića, da mora zapustiti vse objekte do 18. oktobra.
RS je bila trdno odločena, da ne bo v nikakršni obnovljeni Jugoslaviji. Po predlogu, o katerem sta razpravljala tudi slovenska vlada in predsedstvo, naj bi 8. oktobra nadaljevali z uveljavljanjem zakov in aktov, ki so bili tri mesece »zamrznjeni«. Ob izteku brionskega moratorija so čakala še pogajanja o razdružitvi. Ante Marković je ves čas vztrajal pri stališču, da niso mogoča pogajanja med federacijo in Slovenijo, temveč se lahko o tem pogovarjajo samo vse republike hkrati in zvezni organi.
Nobena katoliška cerkev v dosegu srbskih topov ni ostala nepoškodovana
Javnost pa sta vznemirila dva dogodka. Prvi dogodek, ki je po svoje zelo zgovorno odseval tedanji trenutek razkroja jugoslovanske skupnosti, je bila seja Predsedstva SFRJ, ki je ni sklical njegov predsednik Stipe Mesić in so se je udeležili samo predstavniki tako imenovanih južnih republik ter zvezni sekretar za notranje zadeve in namestnika zveznih sekretarjev za ljudsko obrambo in zunanje zadeve.
Drugi bolj odmeven dogodek, pa je bila jasno izražena najostrejša grožnja štaba vrhovnega poveljstva jugoslovanske armade Republiki Hrvaški z najhujšimi povračilnimi ukrepi, če se bo še nadaljevala blokada vojašnic v tej republiki. Armada je namreč zagrozila, da bo v primeru napadov na vojašnice in enote jugoslovanske armade vojska napadla vsak objekt, ki je življenjskega pomena za Hrvaško. Vseeno pa je armada začela najmočnejšo ofenzivo v vzhodni Slavoniji. Vukovar in njegove okoliške vasi je napadlo okoli 10.000 pripadnikov armade in srbskih upornikov. Tarča je postalo še industrijsko območje Osijeka, spopadi pa so se razvneli tudi na območju Dubrovnika. Še nikoli v zgodovini ni bil Dubrovnik, eden od simbolov hrvaške in mediteranske kulture, izpostavljen takšnemu uničevanju. Enote jugoslovanske ljudske armade so ves dan bombardirale cilje v bližini starega mesta. Topovske granate so uničevale cerkve, stanovanjske hiše, osebna vozila, bencinske črpalke in druge cilje.
Zoper napade se je odzvalo Predsedstvo Republike Slovenije, ki je menilo, da opozorilo Štaba vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ lahko dokončno pokoplje sleherno upanje na mirno rešitev tedanjih tragičnih razmer na Hrvaškem in s tem na celotnem prostoru dotedanje Jugoslavije. Zato je predsedstvo pozvalo štab v Beogradu, srbski narod in njegovo oblast ter politične in vojaške sile na Hrvaškem, naj prenehajo z vsemi sovražnostmi in skušajo odpraviti razloge zanje ter da dosledno spoštujejo v Igalu podpisan sporazum o ustavitvi ognja. Celo ameriški zunanji minister James Baker je ugotovil, da jugoslovanska zvezna vojska »ni tisto, kar bi morala biti, da ni porok za ustavitev ognja na Hrvaškem, temveč podpira lokalne srbske sile, ki kršijo ustavitev ognja, in prevzema krivdo za smrt prebivalcev, ki bi jih morala zavarovati«. Med prvimi državami, ki so se odzvale na resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov, ki naj bi prispevala k prekinitvi nasilja in prelivanja krvi v Jugoslaviji, je bil Singapur, ki je prepovedal prodajo orožja in vojaške opreme Jugoslaviji.
Zamejci v Italiji, Vatikan in Nizozemci podpirajo osamosvojitev
Javnomnenjska raziskava, ki jo je izvedla slovenska gospodarska zveza v Italiji, je med Slovenci na Goriškem in Tržaškem pokazala, da zamejci odločno podpirajo Slovenijo. Strinjali so se s politiko osamosvajanja, ki »ni toliko rezultat posameznih strank, ampak predvsem izraz in teženja slovenskega naroda«. Tudi večina nizozemske javnosti je bila naklonjena priznanju Slovenije, bolj zadržana pa bila glede Hrvaške. Uradna nizozemska politika je zadevo obravnavala »v paketu«, zato o priznanju Slovenije še ni govorila ločeno od priznanja drugih republik nekdanje Jugoslavije. Bolj odločno naklonjenost pa je pokazal vatikanski državni sekretar kardinal Angelio Sodano, ko je za nemški Die Welt v intervjuju izjavil, da si Sveti sedež prizadeva doseči mednarodno soglasje o priznanju neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, saj »so države Evrope že v sporazumu iz Helsinkov priznale pravico narodov do samoodločbe, zdaj gre pa za to, da naj bi se držale moralnih obveznosti, ki so jih sprejele s tem dokumentom«. Med pomembnejšimi slovenskimi zunanjepolitičnimi potezami je bilo zagotovo imenovanje uglednega pravnika prof. dr. Ernesta Petriča za vodjo Biroja Republike Slovenije kot prvega (sicer še ne) uradnega slovenskega predstavnika v Združenih državah Amerike (ZDA).
Avtor: dr. David Petelin
Vir: gov.si
