Šiško, Stevanovič - policija, tožilstvo in sodstvo
Piše: dr. Vinko Gorenak
V Odmevih, na nacionalni TV, so včeraj objavili elektronsko sporočilo, ki ga je Zoran Stevanović, nekdanji policist, bolj znan kot organizator sredinih nasilnih protestov, poslal Vladi RS. V njem zahteva odstop vlade, sicer pa grozi z blokado države in napadom na protokolarne dogodke in udeležence dogodkov prihajajočega tedna (Vrh EU – Zahodni Balkan, ko se bo v Sloveniji zbral celoten evropski politični vrh). In za sedaj se ni zgodilo še nič. Kaj delajo na policiji lahko le ugibam, tožilci po moji oceni v ravnanjih Stevanovića ne vidijo sumov storitev kaznivih dejanj, sodniki pa spijo spanje pravičnega, kot da se jih Stevanovićeva ravnanja ne tičejo. Med petkovimi protestniki po Ljubljani hodi tudi Milan Kučan. Liderji levih političnih strank v parlamentu so se potuhnili in se hihitajo.
Naj vas na hitro spomnim še na Andreja Šiška znanega vodjo štajerske varde, ki je po meji paradiral s svojimi somišljeniki in lovil ilegalne migrante. Takrat se je zganil cel državni aparat in sodniki so ga za več mesecev poslali v zapor. Kaj pa Stevanović? S svojimi somišljeniki razbija po Ljubljani, za več ur ohromi promet, skuša zasesti še avtocesto, sedaj grozi evropskim politikom, ki so na poti v Ljubljano. In nič. Človek se vpraša, kam smo prišli in zakaj se vse to dogaja? V tem prispevku seveda ne boste dobili odgovora na to kompleksno vprašanje, ki verjetno zahteva celovito in vsestransko analizo, na več sto straneh.
V tem prispevku bom analiziral le drobec vsega tega dogajanja, ki se tiče segmenta policije in tožilstva. V zakonih je vse jasno. Že kakšnih 200 ali več let je policija tista, ki kazniva dejanja odkriva, tožilstvo pa je tisto, ki posameznika ali skupino obtoži pred sodiščem, ki v končni fazi odloča o krivdi. Tako je tudi danes. Zakon o kazenskem postopku, vsaj kar se tiče policije to operacionalizira v 148. členu takole: “Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka“. Isti člen določa tudi to, da policija po končanem postopku poda kazensko ovadbo tožilstvu, če oceni, da gre za sum storitve kaznivega dejanja ali poročilo, če oceni, da ne gre za kaznivo dejanje.
Že pred slabima dvema desetletjema sta glavi staknila nekdanji generalni direktor policije Marko Pogorevc in pokojna generalna državna tožilka Zdenka Cerar in rodilo se je navodilo o sodelovanju policije in tožilstva pri preiskovanju kaznivih dejanj. Ne verjamem, da sta imela kakšen slab namen, toda ta njuna zamisel se je do danes popolnoma izmaličila vsaj v praksi.
Zalar je izenačil tožilce s sodniki
Leta 2011 smo v parlamentu sprejeli nov Zakon o državnem tožilstvu. Tožilstvo ni del pravosodne veje oblasti, kot menijo mnogi, ampak je tudi po odločitvi Ustavnega sodišča, del izvršne veje oblasti. Aleš Zalar, takrat pravosodni minister, je z omenjenim zakonom popolnoma izenačil tožilce s sodniki. Njihove odločitve so dokončne, nad njimi ni nobene pritožbe, je le Bog in plavo nebo. Če tožilec oceni, da ne gre za kaznivo dejanje, nihče na tem svetu nima pravice temu oporekati ali tako odločitev spreminjati. Izenačitev tožilcev s sodniki je seveda katastrofalna napaka, saj odločitev sodnika, preverjajo, potrdijo ali odpravijo višji sodniki, vrhovni sodniki, ustavni sodniki in nenazadnje sodniki v Strasbourgu. Odločitev tožilca pa ne more in ne sme presojati nihče, tudi predstojniki tožilstev ali generalni državni tožilec ne. Slednjim to seveda še kako ustreza saj niso odgovorni praktično za nič.
Uredba o sodelovanju policije in tožilstva….
Osnovna zamisel Marka Pogorevca in Zdenke Cerar izpred skoraj dvajsetih let, pa je bila kasneje popolnoma izmaličena tudi z “Uredbo o sodelovanju policije in tožilstva…” Ta uredba v osnovi spusti odgovornost za preiskovanje sumov kaznivih dejanj na nivo policista ali kriminalista in tožilca. Tožilec namreč po zakonu lahko ali pa tudi ne “usmerja delo policije”, o čemer se odloča sam. V 11. členu uredbe pa je med drugim določeno, da tožilec daje policiji “strokovna mnenja”, namreč o tem ali je neko dejanje kaznivo dejanje ali ni. Po omenjeni uredbi za tako “strokovno mnenje”tožilca zaprosi policist oziroma kriminalist. Pa smo tam, omenjena uredba tako vsaj posredno izključuje odgovornost tudi vseh policijskih šefov. Vsi ti, vključujoč s policisti ali kriminalisti, se lahko kadarkoli skrijejo za “strokovnim mnenjem” tožilca, nad katerim pa ni kontrole, sta le Bog in plavo nebo.
Kakšne so rešitve
Vrniti se moram k izvirnim zakonskim določilom o delu policije in tožilstva. Zakonsko gledano je policija tista (tudi vsak policist in kriminalist, ker opravlja naloge policije), ki lahko ravna po že omenjenem 148. členu Zakona o kazenskem postopku. Teh pa je okoli 8.200 To pomeni, da mora zbrati ustrezna obvestila o sumu storitve kaznivega dejanja, osumljenca lahko tudi pripre, sestavi kazensko ovadbo, ter ga privede pred preiskovalnega sodnika. Zakon je seveda nad vsemi podzakonskimi akti, kakršna je zgoraj omenjena uredba o sodelovanju med policijo in tožilstvom.
Sklep
Seveda se lahko vprašamo ali so bila nevarnejša ravnanja Andreja Šika ali so nevarnejša ravnanja Zorana Stevanovića, sploh pa njegove napovedi. Odgovor je zame enostaven. Pretekla in napovedana ravnanja Stevanovića so veliko nevarnejša, saj imajo tudi mednarodno komponento. Paradiranje Šiška s svojo vardo ob južni meji so pristojni organi, (policija, tožilstvo in sodstvo) uspešno ustavili, Stevanovića pa (še) ne.
