Prva vlada Republike Slovenije je v odločilnih dneh pokazala izredno učinkovitost. Tik pred iztekom trimesečnega moratorija na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov je v nedeljo, 6. oktobra 1991, sprejela dva pomembna predloga zakonov o denarni enoti Republike Slovenije in o uporabi denarne enote Republike Slovenije ter ju naslednji dan poslala v obravnavo in sprejetje v parlament. Predloga je pripravila Banka Slovenije, usklajena pa sta bila s finančnim ministrstvom in z vladno službo za zakonodajo.
Člani vlade so na nedeljski seji obravnavali tudi umik preostanka jugoslovanske armade iz Slovenije ter izdali dovoljenje za njen umik prek pristanišča v Kopru. Potrdili so, da se bo z 8. oktobrom znova začel izvajati zakon o nadzoru nad državno mejo, da bo Slovenija prevzela upravljanje zračnega prostora ter da bo tudi uradno vzpostavila carinski nadzor na meji z Republiko Hrvaško.
Banka Slovenije pripravljena, da izda in izroči v obtok slovenski denar
Banka Slovenije je imela do 8. oktobra 1991 že vse pripravljeno, da izda in izroči v obtok vrednostne bone kot novo začasno valuto. Priprave so potekale v tajnosti, saj je bilo v času pred osamosvojitvijo in v času trimesečnega moratorija na osamosvojitvene ukrepe tiskanje denarja nelegalno.
Tik pred iztekom tega moratorija je bilo treba pripraviti in sprejeti še veliko predpisov. Tako je na primer Svet Banke Slovenije na svoji seji 5. oktobra 1991 že potrdil sklep o izdaji, apoenih in glavnih vrednostih bonov Republike Slovenije, sklep o izročitvi vrednostnih bonov v obtok, sklep, da se vzamejo iz obtoka dinarski bankovci, in še nekatere.
Prav tako intenzivno so potekale dejavnosti, povezane z razdeljevanjem vrednostnih bonov. Distribucija vrednostnih bonov do enot Službe družbenega knjigovodstva (Agencije Republike Slovenije za plačilni promet) se je izvajala v času od 3. do vključno 7. oktobra 1991 podnevi in ponoči. Pred začetkom zamenjave so velik del gotovine kontrolno prešteli, s čimer so izključili morebitne napake v prejetih količinah vrednostnih bonov. Razdeljenih je bilo »približno 80 % vseh razpoložljivih vrednostnih bonov, da bi lahko enote Službe družbenega knjigovodstva razpolagale z zadostnimi količinami in ustrezno apoensko strukturo bonov, saj obseg gotovine v obtoku ni bil natančno poznan«.
Dr. Alojzij Šuštar: »Ne bomo pozabili svojih rajnih, ki so se žrtvovali za slovenski narod in za njegovo resnično svobodo.«
Obletna spominska maša v Kočevskem rogu je bila v letu 1991 zaradi vojne za Slovenijo z začetka julija prestavljena na prvo oktobrsko nedeljo. Zbrala se je velika množica, več kot osem tisoč ljudi. Med njimi za razliko od prejšnjega leta, ko je spominska slovesnost z mašo prvič potekala javno, ni bilo nobenega predstavnika levega političnega pola. Maševal je ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar, med somaševalci pa je bil tudi predstojnik slovenskih duhovnikov v izseljenstvu dr. Janez Zdešar, ki je preživel koncentracijsko taborišče Teharje. Nadškof je med mašo poudaril: »Dogajanje v Kočevskem rogu v tistih strahotnih dneh je bilo skrito in dolga leta popolnoma zamolčano. Šele danes odkrivamo žrtve in od blizu in daleč prihajajo znanci in sorodniki na te kraje, da bi spoštljivo počastili kraj njihove smrti, molili za svoje rajne in se utrdili v odločenosti, da se kaj takega nikdar več ne sme zgoditi med nami.« V kulturnem programu so z nagovori sodelovali dr. Tine Velikonja, Marta Anžlovar in prof. Pavle Kogej. Dr. Velikonja je poudaril: »Ljudje, ki tu ležijo, se niso borili le proti temu, da bi Slovenci po končani vojni v komunizmu izgubili politično, kulturno in duhovno svobodo, ampak tudi za to, da bi Slovenci kot narod zaživeli samostojno življenje.« Pavle Kogej pa je v svojem govoru opozoril, da so bili domobranci »vsa povojna desetletja po uradni in stokrat ponovljeni verziji le kvizlingi, izdajalci in nemški hlapci.« Nadaljeval je z osebnim pričevanjem: »Bil se med njimi in sem jih dobro poznal. Masovno smo se za domobranstvo odločali po kapitulaciji Italije, ko je bilo slehernemu popolnoma jasno, da se nacistični zveri nezadržno bliža konec. Zato je absurdno govorjenje, da smo šli okupatorju na pomoč. Resnica je, da si okoliščin, prostora in časa za komunistično revolucijo nismo izbrali mi. Vsi, ki sem jih poznal, so bili sovražno razpoloženi do okupatorja. Veselili smo se vsake zavezniške zmage, vsakega nemškega poraza. Bili smo zavedni Slovenci in veliki domoljubi.«
Avtorica: Neža Strajnar
Vir: gov.si
