Enoletna prizadevanja slovenskih političnih predstavnikov na mednarodnem prizorišču so uresničila sanje številnih generacij Slovencev in obrodila sadove, ki so Slovenijo umestili na zemljevid enakopravnih držav v Evropi in svetu. Pot od jasno izražene volje Slovencev »ZA« samostojno državo na plebiscitu 23. decembra 1990 do mednarodnega priznanja Slovenije januarja 1992 je bila zahtevna in velik izziv za mlado državo, a jo je slovenski politični vrh izpeljal v rekordnem času in z najmanj možnimi žrtvami in zapleti. Odklanjanje samostojne poti na levem političnem polu in nasprotovanje sta se preobrnila tik pred plebiscitom, izid z 88,2 odstotka glasov za samostojno Slovenijo pa je presenetil tako rekoč vso slovensko javnost. Po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991 so sledili vojaški napad jugoslovanske armade, zmaga Slovenije v vojni in umik sovražne vojske ter 23. decembra sprejetje slovenske ustave. V tem času so potekala uradna in neuradna dogovarjanja slovenskih politikov z mednarodnimi odločevalci, prizadevanja Slovencev v zamejstvu in po svetu ter številne akcije posameznikov, da bi Sloveniji zagotovili mednarodno priznanje.
Kljub neenotnosti in burnim razpravam med državami članicami Evropske skupnosti (ES) je predsedujoči Svetu ministrov ES, portugalski zunanji minister João de Deus Pinheiro, v sredo, 15. januarja 1992, sporočil, da je s priznanjem evropske dvanajsterice Slovenija postala enakopravna članica mednarodne skupnosti. Vseh dvanajst držav je priznalo neodvisnost Slovenije in Hrvaške. Slovenijo so druga za drugo priznavale tudi države zunaj Evropske skupnosti.
Čeprav je bila odločitev za priznanje prepuščena posameznim državam, pa sta med njimi potekala živahna razprava in usklajevanje na podlagi poročila Badinterjeve arbitražne komisije. V njem je bilo zapisano, da obstajajo pogoji za priznanje Slovenije in Hrvaške, čeprav so bili za slednjo v poročilu navedeni nekateri pomisleki. Ti so se nanašali na potrebo po dopolnitvi ustavnega zakona glede ustrezne zaščite manjšin na hrvaškem ozemlju. Zadržek glede priznanja Bosne in Hercegovine se je nanašal na ne dovolj jasno izraženo voljo prebivalstva BiH glede preoblikovanja v suvereno in neodvisno državo. Po poročilu Badinterjeve komisije sta le Slovenija in Makedonija izpolnjevali vse pogoje za priznanje, ki jih je postavila ES. Glede priznanja Makedonije je bil ogorčen grški premier Konstantinos Micotakis. Protestiral je proti temu, da bi komisija na podlagi arbitražnega poročila začrtala politiko držav, in mu je ob obisku v Rimu uspelo prepričati Nemčijo in Italijo, naj ne priznata Makedonije, dokler se s tem ne bo strinjala Grčija. Tudi portugalski zunanji minister je dejal, da obstaja še precej odprtih vprašanj, preden se bo ES odločila za priznanje Makedonije in BiH.
Nemčija je napoved o priznanju Slovenije skupaj z Islandijo in Švedsko sicer sporočila že 19. decembra 1991, uradno pa je priznanje začelo veljati 15. januarja 1992 z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov in protokolom obeh vlad, ki sta ga podpisala nemški veleposlanik v Sloveniji dr. Klaus Peter Klaiber in slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Avstrijski kancler Franz Vranitzky je na seji avstrijske vlade 15. januarja 1991 sporočil, da je Avstrija priznala Slovenijo in Hrvaško ter da upa, da je s tem storjen nov korak v prizadevanjih za mir na tleh nekdanje Jugoslavije.
Avstrijski kancler Wranitzky in Dimitrij Rupel
Priznanje je ocenil kot novo pripravljenost Evrope za skupno urejanje političnih vprašanj. Sicer si je v Avstriji za priznanje Slovenije najbolj prizadeval avstrijski zunanji minister dr. Alois Mock. Samostojnost in neodvisnost Slovenije in Hrvaške je 16. januarja 1992 priznala tudi Italija, ob tem pa je izrazila zahtevo za varstvo manjšin. Kot je bilo napovedano, bo dokumente o priznanju obeh držav predsednikoma Milanu Kučanu in dr. Franju Tuđmanu v prihodnjih dneh osebno izročil predsednik Italijanske republike Francesco Cossiga. Ob obisku Londona je Cossiga k priznanju nagovoril tudi britanskega premierja Johna Majorja, tako da je Slovenijo in Hrvaško priznala tudi Velika Britanija. Sledila so še sporočila madžarskega zunanjega ministrstva, ki je objavilo, da navezuje diplomatske odnose z obema republikama. Francija je brez zadržkov priznala neodvisnost in samostojnost Slovenije in predlagala takojšnjo navezavo diplomatskih odnosov. Glede Hrvaške je izrekla formalno priznanje, pred navezavo diplomatskih odnosov pa od nje pričakuje, da bo uredila zaščito manjšin na svojem ozemlju. Glede priznanja Makedonije in BiH je sporočila, da se bo odločala v okviru ravnanja drugih držav članic ES ter da bo še naprej vzdrževala stike s preostalim delom Jugoslavije. Priznanje Slovenije in Hrvaške so izrekli tudi Belgija, Luksemburg, Španija, Poljska, Portugalska, Malta, Norveška, Danska, Irska in Bolgarija, slednja je sporočila, da priznava vse štiri republike nekdanje Jugoslavije. Med nečlanicami Evropske skupnosti so Slovenijo in Hrvaško priznale še Švica in zunaj Evrope Avstralija in Kanada.
Slovenije pa še vedno niso priznale Združene države Amerike (ZDA), saj so vprašanje priznanja pogojevale z reševanjem celotne jugoslovanske krize in končanjem vojne. Ameriško nepriznanje je Sloveniji onemogočalo vstop v Organizacijo združenih narodov (OZN), vendar je bilo pričakovati, da bodo kmalu sledile odzivu članic ES. Nad nepriznanjem so bili razočarani Slovenci v Ameriki. Komentirali so, da razvoj dogodkov potrjuje, da je ameriško stališče poleg Rusije, ki prav tako ni priznala Slovenije, v svetu vse bolj osamljeno, zato ne bo zdržalo dosti časa. Nad nepriznanjem so bili razočarani tudi Slovenci iz Kanade in sporočili so, da je ameriško stališče v popolnem protislovju z usmeritvami ameriške zunanje politike o podpiranju demokratičnih procesov v svetu.
Slovenija praznuje!
Čeprav na začetku osamosvojitvene poti levi politični pol ni verjel v samostojno pot Slovenije in je bil še vedno zagledan v ohranitev Jugoslavije, pa je čas pokazal, da je bila odločitev takratnih tvorcev slovenske države pravilna in zgodovinsko potrebna. Vsakršno zaostajanje in zamuda na tem področju bi Sloveniji prinesla dolgotrajne in hude posledice. Mednarodno priznanje je Slovenija dosegla v izredno kratkem času, brez večjih turbulenc in z zelo nizko družbeno ceno.
Dr. Jože Pučnik, predsednik SDSS, je ob mednarodnem priznanju Slovenije izjavil, da je to logični konec prizadevanj Slovenije za samostojnost in da je v to vedno verjel, ter je ob tem izrazil veselje nad priznanjem države Slovenije.
Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je pozneje izjavil, da je bilo mednarodno priznanje Slovenije "krona osamosvajanja". Brez priznanja bi bil projekt nedokončan in nepotrjen. Ključni so bili priznanje Svetega sedeža in ES ter prizadevanja takratnega nemškega kanclerja Helmuta Kohla in luksemburškega predsednika Jacquesa Santerja.
Predsednik Slovenije Milan Kučan je dan priznanja označil za novo etapo v življenju slovenskega naroda in potrditev, da znamo živeti v svoji državi. Ta dan pomeni tudi uradni in ne samo dejanski konec Jugoslavije. Volja slovenskih državljanov, da oblikujejo svojo državo, ne bo škodila interesom nikogar, hkrati pa bo dokazala, da je sposobna z vsemi pravicami in dolžnostmi vstopati v življenje mednarodne skupnosti.
Veselje je izrazila tudi Slovenska škofovska konferenca z dr. Alojzijem Šuštarjem na čelu, ki je zapisala, da je to edinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Izrekla je čestitke političnemu vodstvu in vsem državljanom in za Slovenijo prosila božji blagoslov. Spomnila se je vseh, ki so si kadar koli v preteklosti prizadevali za demokracijo in svobodo, veliko pretrpeli in dali celo življenje zanjo . Posebej se je zahvalila papežu Janezu Pavlu II. In Vatikanu, ki je državo Slovenijo priznal že 13. januarja 1992.
Argentina je kot prva država v Južni Ameriki samostojno Slovenijo priznala 16. januarja 1992. Prof. Tine Vivod, predsednik Zedinjene Slovenije, je čestital slovenskemu narodu ob sprejetju v mednarodno skupnost enakopravnih držav. Slovenskim rojakom in rojakinjam v Argentini se je zahvalil dr. Janez Dular, minister za Slovence po svetu, in poudaril, da je prav vneto delo slovenskih skupnosti in posameznikov pripomoglo k tako hitremu argentinskemu priznanju slovenske države. Izrazil je željo, da bi ta dogodek Slovencem v Argentini prinesel osebno zadoščenje in dodatno spodbudo za ohranjanje slovenskega izročila v tej državi.
Avtorica: Marta Keršič
Vir: gov.si
Komentarji (1)
Jan 15, 2022
0
Tudi midva sva nazdravila ob čudoviti novici.