Ali lahko mladi obrazi politične desnice popeljejo desnico do 500.000 glasov?

Spadam med tiste državljane, ki bi imeli volitve in referendume skoraj vsak teden. Prepričan sem, da bi morala biti udeležba na parlamentarnih, lokalnih in predsedniških volitvah obvezna. Odkar sem pridobil volilno pravico, sem se udeležil prav vseh volitev in referendumov — celo večkrat sem si uredil glasovanje izven svojega stalnega bivališča, v Ljubljani. Zato sem se z veseljem udeležil tudi nedeljskega referenduma. Priznam, v preteklosti sem včasih oddal tudi neveljavne glasovnice – za šalo, protest ali preprosto iz občutka nemoči.

Tokrat smo odločali o zakonu, ki bi omogočil podeljevanje dodatnih pokojninskih pravic nekaterim izbranim umetnikom. V svojo odločitev me je prepričal slikar in Prešernov nagrajenec Henrik Gvardjančič, ki je javno opozoril na problematičnost zakonske rešitve. Podobno je menilo tudi več kot 400.000 volivcev, ki so na referendumu glasovali proti.

Dinamika referendumske nedelje je bila izjemno napeta. Ves čas je v zraku viselo vprašanje, ali bo predlagateljici referenduma – največji opozicijski stranki SDS – uspelo doseči zadostno udeležbo za veljavnost rezultata. Po podatkih o udeležbi ob 16. uri (okoli 299.000 glasov) sem sam že začel dvomiti. A v zadnjih treh urah so očitno volivci desnice množično prišli na volišča – dodatnih 120.000 glasov je bilo dovolj, da je bil zakon zavrnjen. To lahko štejemo kot eno pomembnejših političnih zmag Janeza Janše in njegove stranke v času vlade Roberta Goloba.

Z vidika politične strategije gre za lekcijo, ki kaže na odločnost in disciplino desnega volilnega telesa. Kljub izrazito negativni medijski naraciji, ki je dominirala v osrednjih slovenskih medijih, so zagovorniki referenduma uspeli prepričati zadostno število ljudi. Medtem ko se je desnica mobilizirala, je levica – kljub temu da gre za vladajočo garnituro – referendum v veliki meri ignorirala. Njena apatija ali celo tihi bojkot sta omogočila poraz zakona, ki ga je sama sprejela. To je simptomatično za širši problem, ki že dolgo pesti slovensko politično levico: nepripravljenost na resen politični boj na terenu, prepričanje, da oblast sama po sebi zadostuje.

Predsednik vlade dr. Robert Golob in koordinatorka Levice kulturna ministrica Asta Vrečko sta akterjem tranzicijske levice povzročila glavabol s porazom na referendumu. Bo tranzicijsko levico spet reševal nov obraz na prihajajočih volitvah. (Foto: Posnetek zaslona -Vlada RS)

Ali bo desnica na prihajajočih parlamentarnih volitvah presegla mejo pol milijona volilnih glasov?

Toda zmaga na referendumu ne sme zakriti večjega problema, s katerim se desnica sooča že vse od osamosvojitve. Vse "majhne poteze", ki se niso zgodile — denimo lustracija, reforma volilnega sistema (uvedba večinskega sistema), uravnoteženje neodvisnih institucij — so bile blokirane ali prezrte s strani politične levice, ki že tri desetletja ohranja ključne vzvode družbene moči. Eden največjih neuspehov desnice ostaja njena nezmožnost, da na parlamentarnih volitvah preseže mejo 420.000 glasov. Kot so pokazale analize časnika Delo, desnica na nobenih volitvah še ni uspela zbrati pol milijona volivcev — kljub vsem zmagam na nekaterih referendumih, kljub močnim kampanjam, kljub konsolidirani bazi.

To je alarmanten podatek, ki zahteva resen razmislek in akcijo. Zmaga na referendumu ne bo dovolj. V manj kot enem letu bo morala slovenska desnica pridobiti dodatnih 100.000 volivcev, če želi postati realna alternativa Golobovi vladi ali pa političnemu projektu novega obraza stricev tranzicijske levice in inkasantskega pomočnika. To ne bo preprosto — in recept za uspeh ni enoznačen.

Zala Klopčič, Zala Tomašič, Klea Jeretič in Karin Planinšek. (Foto: Posnetek zaslona- Facebook, Demokracija)

A v zadnjem času se pojavljajo novi obrazi, ki dajejo upanje. Med njimi je zagotovo Zala Tomašič, ki je na evropskih volitvah zbrala več kot 50.000 glasov. Njen uspeh dokazuje, da imajo mlajši politični akterji potencial, ki ga starejše generacije dolgo časa niso znale v celoti izkoristiti.

Morda je končno napočil čas, da se vodstvo desnih strank bolj odločno obrne k mladim in jim ponudi resnične priložnosti za prevzem vodilnih položajev. Mladina ne odbija volilnega telesa – nasprotno, zna komunicirati jasno, neposredno in predvsem razumljivo. Z manj ideološkega balasta in z več občutka za sodobne platforme so sporočila teh novih akterjev bližje vsakodnevnim skrbem povprečnega državljana. ml

Pot do magične številke pol milijona volilcev bo zahtevala delo, strategijo in predvsem odprtost do novih relevatnih obrazov v sedanjih ali novih desnih političnih strankah in novih idej. A če želi desnica prihodnje leto resno konkurirati za oblast, se mora začeti spreminjati zdaj – leto dni PALOMARJA gor ali dol!

Luka Perš