Intervju: Upokojeni vrhovni sodnik Janez Vlaj, sodniški ceh v krvi, duša in srce na odru, "ki pomeni življenje!"

Za slovo od leta 2021 sem si med drugim zamislil tudi pogovor/ intervju z upokojenim sodnikom Vrhovnega sodišča Janezom Vlajem. Zakaj z njim? Ker se poznava šest desetletij, ker sva skupaj drgnila gimnazijske klopi, letošnjo 50 letnico mature smo tako dolgo pripravljali, da do samega dogodka na koncu ni prišlo. Če se ozrem teh 50 in več let nazaj, moram priznati, da smo bili v zgodovini soboške gimnazije ena "težjih" generacij, zaradi katere je sive lase dobival takratni ravnatelj prof. Vladimir Sagadin, pa tudi v takratnih družbenopolitičnih organizacijah so imeli veliko opravka z nami, ko smo hoteli celo organizirati štrajk dijakov. 

            4. A razred Gimnazije Murska Sobota leta 1971

Leta 1971 smo se po maturi razbežali na različne fakultete, Janez jo je mahnil na Pravno fakulteto v Ljubljani ter tako nadaljeval pravniško tradicijo v družini, oče je bil namreč sodnik na soboškem sodišču. Mirne duše pa bi lahko študiral na AGRFT, ker brez njega skorajda ni bilo kulturnega dogodka na šoli in predstav amaterske gledališče skupine Štefan Kovač, lahko pa bi tudi odjadral na Glasbeno akademijo na študij violine. Svoj pečat je pustil tudi v športnih dosežkih razreda in Gimnazije.

Zakaj torej pravo?

Hm, zakaj pravo. Po mojem spominu zato, ker sem hotel postati odvetnik, čeprav se je pozneje tako namerilo, da to nisem nikoli bil. Morda pa tudi zato, ker študij prava - drugače kot študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter Akademiji za glasbo - ni bil pogojevan z uspešno opravljenim sprejemnim izpitom.

Po študiju si se vrnil v Mursko Soboto. Pa ne za dolgo, le toliko, da si opravil pripravništvo in pravosodni izpit. Sledila je pot v Ljubljano na Višje sodišče? 

Če smo povsem natančni, sem se v rodno Mursko Soboto vrnil po v Ljubljani opravljenem pripravništvu in pravosodnem (sedaj pravniško državnem) izpitu ter bil izvoljen za sodnika na tedanjem Temeljnem sodišču v Murski Soboti. Po štirih letih sem se z družino (ženo in obema, v Murski Soboti rojenima otrokoma - torej Prekmurcema) preselil v Ljubljano in nadaljeval z delom kot strokovni sodelavec na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Po približno sedmih letih sem bil nato izvoljen za višjega sodnika na Višjem sodišču v Ljubljani, po naslednjih trinajstih letih pa nato za vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, kjer sem po petnajstih letih dočakal status upokojenca.

Ob sodniški aferi v zvezi z veljavnostjo ali neveljavnostjo diplome, posledično pa tudi pravosodnega izpita vrhovnega sodnika Branka Masleše, me zanima, kakšen je bil takrat v SFRJ pravni red, kar se tega tiče. Si je lahko pridobil naziv diplomirani pravnik brez opravljene diplome, je že takrat bil stopenjski študij? Torej, z diplomo si si pridobil naziv univerzitetni diplomirani pravnik, tisti bre diplome pa le diplomirani pravnik? Je bil pri obeh osebah izhodiščni položaj za opravljanje pravosodnega izpita enak?

Ko me vprašuješ v zvezi z veljavnostjo ali neveljavnostjo diplome vrhovnega sodnika Branka Masleše, bi želel opozoriti, da je bila na Komisijo za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije domnevno vložena pobuda Nove 24 TV za oceno sodnikovega ravnanja. Če je tako, se o vprašanjih na to temo ne morem vnaprej kakorkoli izjavljati, saj sem član prej omenjene komisije, ki bo o tem odločala.

                Janez Vlaj, upokojeni sodnik VS

Se strinjaš, da je afera doživela razsežnosti, ki zahtevajo temeljit "reset" celotnega sodstva. Če že sodnik sodi v mojem, torej "v imenu ljudstva," mu ljudstvo mora zaupati. Da pa je to zaupanje na trhlih temeljih, dokazuje stotine tožb in na koncu razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice v korist pritožnikov. Kje se lotiti razpleta? Kot nekdanji predsednik Sodnega sveta in tudi član Sodniškega društva si si ustvaril svoje mnenje. Morda ga lahko danes, ko si v pokoju lažje poveš?

Ja, se strinjam, da je zaupanje ljudi v sodstvo kot vejo oblasti nujni pogoj za njegovo uspešno delo, tega zaupanja pa je točno toliko, kolikor je zaupanja v vsakega posameznega sodnika kot nosilca sodne veje oblasti in dosežene stopnje njegove sodniške avtonomnosti. Le vsestransko avtonomen sodnik, opremljen z atributi (strokovno znanje, izgrajen vrednotni sistem, pogum ... kot jamstvo za njegovo samodejavnost), ki ga razbremenjujejo strahu pred odločanjem in ki ne bo zaradi lastne negotovosti iskal rešitve ali pokritja zanjo od "drugod", od "zunaj", je garant za uresničitev želenega stanja sodstva. Z ukrepi sodne uprave ni mogoče ustvariti ravni javnega ugleda sodstva, ki bi presegla raven ugleda nosilcev sodne oblasti - sodnikov. Zato menim, da je treba pozornost osredotočiti na področje vzgoje in izobraževanja v najširšem pomenu - ne le strokovnem, temveč tudi etičnem in državljanskem -, izostriti merila za vstop v sodniško službo in slednjo narediti zanimivo tudi za vrhunske pravne strokovnjake.

Da z Brankom Maslešo ni varno zobat češnje si tudi ti občutil, ko so pred nekaj leti najinemu sošolcu in takrat bivšem veleposlaniku Slovenije v Grčiji in na Cipru pomagal z nekaj pravnimi nasveti diplomatu Vladimirju Kolmaniču, ko je delovno sodišče v njegovem sporu z zunanjim ministrstvom razsodilo v prid Mladike. Predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša je nad tebe poslal grom in strelo, zahteval od Komisije za etiko in integriteto, da sprejme sklep, po katerem bi se "znašel na cesti," po tebi pa so iz vseh topov streljali dominantni mediji. 

Dnevnik, 16.01.2016 Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je komisiji za etiko in integriteto predlagal, naj se opredeli do ravnanja vrhovnega sodnika Janeza Vlaja. Komisija za etiko in integriteto pri sodnem svetu je že prejela predlog predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, naj zavzame stališče glede ravnanja vrhovnega sodnika Janeza Vlaja.

Vse, kar sem storil v pravnomočno končanem delovnopravnem sporu, ki ga omenjaš, je bilo to, da sem najinega nekdanjega sošolca in veleposlanika R. Slovenije v Grčiji in na Cipru, ko se je obrnil name, poučil o izrednem pravnem sredstvu, ki ga ima na voljo v postopku po zakonu. To je res povzročilo, da sem si "prislužil" celostransko naslovnico s fotografijo v časopisu Dnevnik (drugi mediji se s tem niso ukvarjali), naslovljeno z Vrhovni sodnik Vlaj kot prijateljski "odvetnik" ter kategorično trditev nekdanjega pravosodnega ministra A. Zalarja: "Ravnanje sodnika Vlaja je slaba usluga celotnemu sodstvu". Vsa zadeva je dobila svoj epilog s sprejetjem načelnega mnenja Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu iz začetka meseca februarja 2016, ki mojega ravnanja ni ocenila kot takega, ki bi bilo v nasprotju z načeli Kodeksa sodniške etike.

Sodniškemu poslanstvu si ostal zvest do upokojitve, "deskam, ki pomenijo življenje" pa si zvest še danes. Oder Šentjakobskega gledališča je tvoja stalnica od 1983. leta, danes si celo predsednik istoimenskega društva. Se spomniš, v postavitvah si nastopil, katera vloga se te je najbolj "prijela"?

Ja, "deskam, ki pomenijo življenje" kot praviš, moraš ostati zvest vse življenje, če se enkrat okužiš z virusom, ki se mu reče "vonj po šminki, deskah in zaodrju", saj ni zdravila oziroma cepiva proti temu virusu. V Šentjakobskem gledališču smo prejšnjo in sedanjo sezono obeleževali 100 - letnico obstoja tega, na EU področju najstarejšega ljubiteljskega repertoarnega gledališča. 9.6.2021 smo natanko po 100 letih ponovno uprizorili 9.6.1921 na Šentjakobskem odru prvo uprizorjeno predstavo Augusta Strindberga "Pelikan", v okrilju ZRC SAZU pod vodstvom našega rojaka dr. Ota Lutarja je bil izveden dvodnevni Znanstveni simpozij ob 100 - letnici Šentjakobskega gledališča, ob 101. rojstnem dnevu 12.12.2021 pa smo zaključili praznovanje s slavnostno akademijo. Z vstopom v novo stoletje tega gledališča mi je potekel tudi naporen predsedniški mandat.

                                     Janez Vlaj v predstavi OČE na odru Šentjakobskega gledališča

Ko me sprašuješ po postavitvah, v katerih sem nastopil, povem, da o tem obstaja statistika, po spominu in na pamet pa povem, da sem odigral okrog 300 predstav v morda petnajstih do dvajsetih različnih vlogah, imam pa odprto predstavo s profesionalnimi igralci tudi še v Mini teatru v Ljubljani. Na vprašanje, katera vloga se me je najbolj "prijela", povem, da je to zanesljivo vloga dementnega starčka na izteku življenja v Zellerjevi predstavi "Oče", ko sem se začel resnično starati.

Danes si razpet med Ljubljano in Mursko Soboto. Violina gre vedno s teboj? Tudi zaradi nje oziroma vaj, ki ste jih imeli v prostorih višjega sodišča, so te "prežvekovali" po MSM medijih. Skupina ljubiteljskih glasbenikov pod imenom AMBOT še deluje?

Ja, violina me po 11 - letnem "drgnjenju" v otroštvu, vmesnem domala 40 - letnem premoru, ponovno spremlja z aktiviranjem v glasbeni skupini Anbot pod vodstvom priznanega slovenskega skladatelja, nagrajenca Prešernovega sklada, Alda Kumarja. Res smo z ansamblom imeli vaje v prostorih sodišča, v kar so se spotaknili nekateri mediji. Zato smo se umaknili, čeprav je v teh prostorih pred mnogimi leti vadil celo sodni simfonični orkester in tudi nekdanji sodni vokalni oktet. Sicer pa glasbena skupina Anbot še deluje, dva koncerta pa smo imeli tudi v rodni Murski Soboti.

Za konec najinega pogovora, vse dobro Janez Vlaj, sošolec in prijatelj v letu, ki je pred nama.

Tudi jaz ti želim, dragi Boris, vse najboljše v novem letu in te lepo pozdravljam.

Boris Cipot