Obrambni izdatki in politične igre: Ali Levica in SD res mislita, da so volivci naivneži in TOTALNE BUDALE!?

Leta 1991 je Slovenija postala končno samostojna država. Eden prvih ciljev mlade države je bil vstop v Evropsko unijo in zvezo NATO. Leta 2003 smo na referendumu z večino potrdili vstop v obe organizaciji.

Popolnoma normalno je, da se po dvajsetih letih članstva v teh povezavah v Sloveniji pojavljajo — včasih utemeljene, drugič pa predvsem ideološke — kritike obeh mednarodnih organizacij.

Če v Sloveniji še vedno prevladuje večinska naklonjenost Evropski uniji, pa je NATO že od prvega dne odlična tema za notranjepolitične spopade. Ni čudno, da že od vstopa poslušamo pozive, naj Slovenija izstopi iz zveze. A realnost je taka, da se je treba držati dogovorov. Tudi sam sem kot mladoleten fant nasprotoval vstopu v NATO, a dvajset let kasneje mi je jasno, da je treba mednarodne zaveze spoštovati — če želimo, da nas kdo resno jemlje.

Foto: Posnetek zaslona- Domovina

Slovenija bi kot članica morala za obrambo namenjati dva odstotka BDP. A kot se spodobi za našo realnost, smo na obrambne izdatke v preteklosti več ali manj pozabljali. Zdaj pa nas je dohitela stvarnost.

Foto: Posnetek zaslona-Info360

Zaradi trenutne geopolitične situacije so vse članice v zvezi NATO sprejele odločitev, da bodo do leta 2035 povečale obrambne izdatke na kar pet odstotkov BDP. To pomeni, da bomo morali tudi v Sloveniji v bližnji prihodnosti nameniti približno tri milijarde evrov za obrambo. Za primerjavo — to je še vedno manj, kot zapravimo za našo »slavno« javno zdravstvo.

Slovenija pa ne bi bila Slovenija, če tudi ta mednarodni dogovor ne bi postal del domačega političnega cirkusa. Predvsem v dveh ključnih, a manjših vladnih strankah — Socialnih demokratih (SD) in Levici — že teče znano sprenevedanje.

Brez zamere, ampak ali res mislijo, da so njihovi najbolj zvesti volivci, oprostite izrazu — popolne budale? Kljub nekajdnevnemu izgovarjanju so novinarji N1 Slovenija v članku Ko ministri ne vedo, kaj potrjujejo, in ne glasujejo niti za lastne pobude jasno pokazali, da so bili vsi ključni ministri iz vrst SD in Levice seznanjeni z vsebino, ki so jo kasneje sprejeli na seji vlade.

Po poročilu N1 so ministri SD in Levice povsem seznanjeni z vsebino, ki so jo na vladi sprejeli. Pa so se vseeno začeli izmikati kot v gledališču slabih izgovorov. Vrhunec pa je seveda izjava ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca, da ni glasoval, ker mu je začel dopust. Bravo, res prepričljivo! Kot da bi zaradi dveh ur dopusta kar pozabil podpisati svojo prihodnost.

Foto: Posnetek zaslona-N1 Slovenija

Torej, dragi državljani, ali res pričakujejo, da bomo verjeli, da so ti “ključni” ministri tako zasedeni s svojimi počitnicami, da ne vedo, o čem glasujejo? Ali je morda res, da vladno vodstvo igra igro “Ne vidim, ne slišim, ne govorim”, da bi lahko zanikali svojo odgovornost?

Foto: Posnetek zaslona- Požareport

Ali gre vse skupaj za popolno manipulacijo? Za dobro režirano predstavo, s katero skušajo zavajati svoje volivce in prikriti pravo motivacijo? Če nadaljujejo s tem cirkusom, potem me zanima — ali si res zaslužijo, da jim še kdo zaupa?

Ali pa gre za še preprostejšo razlago: morda SD in Levica nasprotujeta povišanim obrambnim izdatkom zgolj zato, ker bodo ključne odločitve o milijardah sprejemali drugi — konkretno, morebitno novo državno podjetje za vojaško-obrambno industrijo.

Naj spomnim še na en detajl: nekdanji državni sekretar za obrambo Damir Črnčec je končal kot svetovalec za korporativno varnost v upravi SDH. Glede na to, da bo v prihodnjih letih na voljo velik kapital, je jasno, da bi SD rad imel prste zraven. Ker očitno niso del te igre, zdaj gledamo to predstavo nasprotovanja.

Ne bo nas čudilo, če bo naslednja slovenska vlada vstopila v svojo verzijo afere Patria. Večinski mediji že zdaj testirajo teren — zgodbe o trgovini z orožjem iz časa osamosvojitve se očitno vračajo kot politično orodje.

Zato bo tematika obrambnih izdatkov deležna še veliko pozornosti. Pričakujte afere. Pričakujte oddaje Tarča. Pričakujte kolesarje na ulicah. Saj vemo, kaj to pomeni: da bo na naslednjih volitvah zmagale tiste politične sile, ki jih tranzicijska levica najbolj prezira in ideološko sovraži.

Foto: Posnetek zaslona-Nova24tv

Zakaj sem zapisal tako provokativno tezo? Preprosto. Ker se tranzicijska levica že od osamosvojitve dalje uspešno izognila odgovornosti v dveh ključnih krizah, medtem ko se njihove sprte frakcije med seboj borijo za oblast, stroške pa vedno nosi desna vlada z levim političnim priključkom, ki mora le opraviti vlogo raka.

Tako bo, kot kaže, tudi tokrat. Nekdanji podnajemnik pri moji praprababici že nekaj časa pravi, da tokrat golo sovraštvo do desnice preprosto ne bo dovolj za zmago levega političnega pola. Bomo videli, kdo bo imel prav. Najkasneje marca ali aprila 2026.

Luka Perš