V spomin Borisu Pahorju: Kako sta z Edvardom Kocbekom razkrila najbolj grozovito skrivnost nekdanjega komunističnega režima!

V svojem 109. letu se je pred dnevi poslovil Boris Pahor, tržaški pisatelj in eden največjih Slovencev v sodobni zgodovini naroda. V času svojega življenja je izkusil vse grozote nacizma, fašizma in komunizma. Komunistični oblasti v nekdanji skupni državi si je nakopal njihovo jezo in težave z objavljenim intervjujem ustanovitelja Osvobodilne fronte, krščanskega socialista in pisatelja Edvarda Kocbeka. S pomočjo Kocbeka je prvi obelodanil grozovito resnico o povojnih pobojih zmagovite strani po koncu druge svetovne vojne. Težave z nekdanjim režimom pa je tudi zelo natančno zapisano v knjigi Boris Pahor - V žrelu Udbe pisatelja in raziskovalca arhivskega gradiva polpretekle zgodovine Igorja Omerze. V članku pa si lahko ogledate intervju Borisa Pahorja z odgovornim urednikom Prava.si Borisom Cipotom, ki ga je leta 2013 naredil za lokalno pomursko televizijsko postajo Idea TV.

Slovenskemu pisatelju Borisu Pahorju je slovenska javnost vedno z veseljem prisluhnila. Leta 2010 je skupaj s Francetom Bučarjem in Tinetom Hribarjem ostro nasprotoval sprejetju podpisanega arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško v času vlade Boruta Pahorja.

Boris Pahor ob kipu Edvarda Kocbeka v juniju 2018. (Foto: Posnetek zaslona- The azzurus, Aleksandra Čeferin)

Njegova življenjska pot je bila prepletena s številnimi osebnini tragedijami. Na svoji življenjski poti se je srečal z grozovitimi totalitarističnimi sistemi- fašizem, nacizem in jugoslovanski komunizem! 

Leta 1940 so ga vpoklicali v Mussolinijevo vojsko in ga poslali v Abesinijo. O tej izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo spodbudila srečanja z arabskim svetom in istrskimi vojaškimi sotrpini, je pisal v romanu Nomadi brez oaze (1956).

Na začetku druge svetovne vojne je bil vojaški prevajalec v taborišču za ujete jugoslovanske častnike, hkrati pa je na Univerzi v Padovi vpisal študij italijanske književnosti.

Foto: Posnetek zaslona- Nova24tv

Po kapitulaciji Italije se je pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen.

Naslednjim generacijam je zapustil izjemen literarni opus. K najveličastnejši literarni zapuščini njegovega ustvarjanja sodi tudi leta 1967 izdan roman Nekropola, v katerem prvoosebno popiše taboriščno izkušnjo, grozo, ki jo je doživel v tovarnah smrti. Avtobiografski pronicljiv in presunljiv roman, ki je izšel v številnih prevodih, mu je prinesel tudi uradno nominacijo za Nobelovo nagrado za književnost.

Prevod v angleški jezik najbolj znanega literalnega dela Borisa Pahorja Nekropola. (Foto: Posnetek zaslona- Emka)

S svojo hudo življenjsko preizkušnjo je postal glasnik etičnih in humanističnih vrednot, zaradi česar je bil v Evropskem parlamentu razglašen za državljana Evrope. Prejel je vrsto nagrad, med njimi Prešernovo nagrado (1992), odlikovanje srebrni častni znak Republike Slovenije (2000), sprejet je bil v francoski red legije časti (2007), prejel avstrijsko častno priznanje za znanost in umetnost (2009), leta 2011 pa je bil imenovan za komanderja reda umetnosti in leposlovja Francoske republike.

Ker je v taborišču zbolel za jetiko, se je Pahor dobro leto zdravil v švicarskem sanatoriju, v Trst pa se je vrnil leta 1946, ko je bilo mesto še pod zavezniško upravo.

V naslednjem letu je v Padovi doktoriral z disertacijo o Kocbekovem pesništvu. S pesnikom sta v tem času navezala tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Kocbekove smrti. Kot demokrat in svobodomislec se je v Primorskem dnevniku postavil Kocbeku v bran 1951 ob partijski gonji zoper njegovo knjigo Strah in pogum, kar je pomenilo konec Pahorjevega sodelovanja s tem časopisom in s tržaško komunistično levico, še navajajo pri SAZU.

Naslovnica knjiga Boris Pahor- V žrelu Udbe avtorja Igorja Omerrze. (Foto: Posnetek zaslona- Mohorjeva družba)

Raziskovalec polpretekle zgodovine Igor Omerza razkrije trpljenje Borisa Pahorja v času komunistične vladavine v nekdanji skupni državi Jugoslaviji

Vlogo Borisa Pahorja v času nekdanje skupne države je svoji knjigi z naslovom Boris Pahor – V žrelu Udbe v kateri je dokumentirano skoraj štiridesetletno tajno spremljanje Pahorja napisal Igor Omerza. V njej opisuje izvajanje nekdanja Služba državne varnosti (SDV). Po besedah Omerze knjiga temelji na kopici gradiva, ki ga je našel v Arhivu RS, zato je še posebej avtentična.

V knjigi je po besedah Omerze dokumentirano zalezovanje Pahorja od leta 1952 do 1989. Spremljanje obsega 62 obdelav, ki jih je neposredno ali posredno izvajalo 89 pripadnikov SDV-ja in njihovih sodelavcev.

Pahorja je SDV po besedah Omerze spremljal na več načinov – med drugim je izvajal tajne preiskave v njegovi hiši v Trstu, prostorih v Dutovljah in v hiši njegove sestre v Trstu. V hišo v Trstu mu je nastavil tudi skrite mikrofone, nadziral njegovo pošto in prisluškoval telefonu.

Med drugim je v njegovi hiši s tajnimi mikrofoni izvedel za obljubo Edvarda Kocbeka, ki jo je dal Pahorju leta 1975, da bo javno spregovoril o povojnih pobojih domobrancev. Prepise nekaterih prisluhov je Omerza tudi objavil v knjigi.

Tito in Edvard Kardelj. (Foto: Posnetek zaslona- Nova24tv, Twitter)

Poročila SDV-ja o Pahorju so po besedah Omerze prejemali številni takratni visoki predstavniki vrha komunistične partije in države, med njimi Stane Dolanc, Edvard Kardelj, Mitja Ribičič, Franc Popit in Milan Kučan.

Vzroki za zalezovanje so bili med drugim Pahorjevo publicistično pisanje v več revijah v zamejstvu in Sloveniji, med drugim v Novi reviji, izdajanje revije Zaliv in njegovo sodelovanje na srečanjih slovenskih izobražencev.

Kako sta Boris Pahor in Edvard Kocbek razkrila prva v Jugoslaviji grozovito resnico o povojnih pobojih komunističnega krila Osvobodilne fronte!

Umrlemu velikanu slovenske kulture sem se v preteklosti posvetil in poklonil tudi sam v svoji diplomski nalogi z naslovom Prispevek kulturnega in civilnodružbenega segmenta k uvedbi demokracije in neodvisnosti Slovenije.

V delu svoje diplomske naloge sem se dotaknil danes kultnega intervjuja Borisa Pahorja z ustanoviteljem Osvobodilne fronte in predstavnikom krščanskih socialistov, pisateljem Edvardom Kocbekom. Spodaj si lahko preberete celotni odlomek :

"V 70-letih je Slovenijo in Jugoslavijo šokiral intervju, ki sta ga pripravila Boris Pahor in Alojz Rebula z Edvardom Kocbekom.

Vendar ni šlo za navaden intervju, saj je le-ta zaznamoval tako kulturno in politično podobo Jugoslavije. Kocbekov intervju, v katerem je predstavil svojo resnico o dogodkih 2. svetovne vojne , je uničil tedanji vladajoči kult podobe.  Veljala je resnica, da so bili komunisti in Komunistična partija bili v očeh naroda zapisani kot zmagovalci, ki so suvereno opravili z nacizmom in fašizmom.

Intervju med Kocbekom in Pahorjem je imel dolgo pot, saj je trajal pet let. Vse se je začelo v Opatiji, kjer je Boris Pahor, glavni pobudnik tega intervjuja, dal možnost Kocbeku, da spregovori o zgodovini druge svetovne vojne, ki je bila do takrat zamolčana. Sledili sta pismi Borisa Pahorja, kjer je opisal podobo intervjuja. Sledilo je pismo Edvarda Kocbeka, ki ga je objavil 2. oktobra 1970:

"Po tehtnem poglabljanju gradiva, po večkratnih poskusih in po pogovorih s prijatelji sem prišel do spoznanja, da danes, ob besnem napadu emigrantov
name in z objavo zunaj Slovenije ne smem odpreti vprašanja o pokolu domobrancev... gre za zločin, ki ga je treba odpreti naravnost, scela in čisto, samostojno in brez primesi, kakor bi jo dal kakršen koli pojasnilni pogovor "o zapletonosti" moje osebe v pokol.... Republike in njih narodi gredo vedno bolj svojo pot in mi Slovenci si te poti ne izbiramo sami, določajo jo ostali bratje, in ta pot je takšna, da je vedno bolj samotna in od vsega zapuščena.... Če že tvegam odpiranje največjega zločina, kakor so ga predstavniki partiji storili v sloveniji in kakor so ga zamolčevali, potem naj tvegam doma in naj mu izberem povsem drugačno obliko." (Omerza, 2010a, 147)

Delo Borisa Pahorja o Edvardu Kocbeku. (Foto:Posnetek zaslona- Družina)

V tem kratkem segmentu so se videle tegobe in trenutek dvoma ali si naj Kocbek s tem zapečati svoje življenje ali ne. Vedel je, da partija takšnega šokatnega beesedila v svojo škodo ne bo dopustila.

Sledila je intervencija Borisa Pahorja s četrtim pismom Kocbeku, kjer mu je zapisal, da je obravnavan kot sozločinec. Boris Pahor je razumel, da so hoteli v emigrantskih krogih hoteli krivdo zaradi sodelovanja s okupatorji prenesti na druge. Zaključi z naslednjo mislijo:

"Ne. nič ne bom skušal spreminjati potez na podobi, ki jo imam o tebi! Kje neki. Zdelo se mi je , da bi bilo prav, ko bi nehali s slepomišenjem. Pri tem sem mislil predvsem nate. Če ti, ki si osebno prizadet, ne soglašaš, potam dam zadevo "ad acta" (Omerza 2010b,149).

Boris Pahor je s tem stavkom rešil enega najbolj pomembnih pričevanj v slovenski zgodovini. Edvard Kocbek si je premislil, v naslednjem pismu pa mu je Boris Pahor poslal vprašanja kot strukturo intervjuja. Čas je mineval in Pahor je mislil, da si je Kocbek premislil, saj mu še vedno ni odgovoril na njegovo pismo. Boris Pahor je sprva hotel izkoristiti Kocbekove zapise ob sedemdesetletnici njegovega rojstva, vendar le-ti niso bili dokončani. Zraven tega se je moral soočiti z napadi partija in UDBE.

Boris Pahor je ob svojem prizadevanju za to zgodovinsko resnico namenil naslednje besede : " še eno poglavje manjka v tvojem oposu. Edi, in tega napiši zdaj, da bo kot izvirek v puščavi. Manjka nam očetovska modrost, beseda duhovnega poglavarja : nikogar pa ne vidim na Slovenskem, ki bi jo razen tebe izrekel" (Omerza, 2010c, 151).

To so bile besede, ki so dajale zagon za objavo tega, kar je kasneje šokiralo in presenetilo vladajolo garnituro na Slovenskem. Leto zatem je bila resnica razkrita in usoda Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja v socialistični Jugoslaviji zapečatena za vedno.

Velikanu slovenske kulture, večnemu borcu za slovensko narodno identiteto in slovenski jezik ob tem lahko le zapišemo, hvala, kar ste v času svoje življenjske poti storili za Slovenijo. Hvala!

Luka Perš