Priznanje Slovenije in Hrvaške je postalo težaven diplomatski gordijski vozel, velikanska mednarodna težava in kamen spotike, na katerem sta se preizkušali trdnost in enotnost evropske politike. Tudi svetovna diplomacija se je ukvarjala z vprašanjem, kaj sledi po nemškem priznanju neodvisnosti Slovenije in Hrvaške.
Generalni sekretar OZN Javier Pérez de Cuéllar
ZDA, Velika Britanija, Francija in generalni sekretar Organizacije združenih narodov (OZN) so zagovarjali stališče, da bi bilo kakršno koli priznavanje suverenosti prenagljeno in morda celo usodno. Kljub tovrstnim ugovorom je vlada nemške zvezne republike želela čim prej mednarodnopravno priznati Slovenijo in Hrvaško ter je pri svoji napovedi neomajno vztrajala. Nemška vlada naj bi priznanje nekdanjima jugoslovanskima republikama izrekla že na prihodnji vladni seji. Nemški kancler Helmut Kohl je na kongresu vladajoče krščanskodemokratske stranke v Dresdnu med gosti pozdravil predstavnika avstrijske ljudske stranke zunanjega ministra Aloisa Mocka in mu dejal, da računa s tem, da bo Slovenijo in Hrvaško priznal tudi Dunaj. Pod pritiski ZDA je presenetljivo popustila Italija, saj je zagovarjala stališče, da bo »celotno vprašanje problemov« v zvezi s priznanjem neodvisnosti Slovenije in Hrvaške prepustila ministrskemu sestanku v Bruslju. Velika Britanija je bila samozavestno prepričana, da Evropska skupnost Slovenije in Hrvaške skupaj zanesljivo še ne bo priznala. Uradni predstavnik britanskega zunanjega ministrstva je izjavil, da je stališče britanske vlade do priznanja neodvisnosti kristalno jasno: »V tem trenutki niso izpolnjeni pogoji za priznanje.«
Pisemski diplomatski boj
Hans Dietrich Genscher in lord Carrington, predsedujoči propadle mirovne maastrichske konference o Jugoslaviji
Kljub temu naj bi bili Slovenija in Hrvaška do konca tedna delno priznani državi, to pa naj bi vplivalo na razplet jugoslovanske krize, kot je zatrjeval generalni sekretar OZN Perez de Cuellar v posebnem pismu, ki ga je poslal nemškemu zunanjemu ministru Hansu Dietrichu Genscherju. V njem ga je opozarjal, naj Nemčija ne prizna teh dveh jugoslovanskih republik. De Cuellar je v pismu trdil, da bi priznanje Hrvaške in Slovenije lahko poglobilo jugoslovansko krizo ter otežilo mirovni proces; opozoril je na zaskrbljenost, ki sta jo izrazila predsednika Makedonije in BiH, pa tudi številni drugi, ki so poudarjali, da bi prezgodnje selektivno priznanje lahko povzročilo razširitev sedanjih spopadov v njihove republike. Nemški zunanji minister Genscher je odgovoril s svojim pismom, ki ga je poslal generalnemu sekretarju OZN de Cuellarju. Genscher je med drugim ugotovil, da bi zavrnitev priznanja republik, ki si tega želijo, opogumila tiste sile v Jugoslaviji, ki so se tudi doslej vztrajno postavljale po robu mirovnemu procesu. »Zavračanje priznanja tistih republik, ki se za to potegujejo, bi pripeljalo do nadaljnjega stopnjevanja uporabe sile s strani armade, ki bi v takšnem ravnanju videla tudi potrditev za svojo osvajalno politiko.«
Pismo Rupla evropskim zunanjim ministrom
Genscher je slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla po telefonu seznanil z izredno ostrim pismom generalnega sekretarja OZN de Cuellarja glede priznanja in z vsebino dokumenta, ki sta ga francoska in nemška vlada pripravili za ministrski sestanek ES v Bruslju, ki naj bi pomenil okvir za priznavanje novih držav v Evropi. Zaradi nevarnosti, ki je izvirala iz nepriznanja Slovenije in Hrvaške, je tudi slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel zunanjim ministrom držav Evropske skupnosti poslal pismo, v katerem je izrazil prepričanje, da politični pritiski v zvezi z mednarodnim priznanjem Slovenije ne bodo pripomogli k razrešitvi jugoslovanske krize in ustavitvi vojne. Po Ruplovem mnenju so ti pritiski dejansko podpirali nelegalne zvezne organe in nudili izgovor za agresijo jugoslovanske armade, ki se je skupaj z Republiko Srbijo bojevala za hrvaško ozemlje in povzročalo tragično prelivanje krvi na Hrvaškem. Zato je minister Rupel evropske ministre opozoril na stališče arbitražne komisije haaške konference, ki je nedvoumno ugotovila, da je Jugoslavija v procesu razpadanja in da so bile jugoslovanske republike tiste, ki bodo v skladu z načeli mednarodnega prava uredile vprašanja državnega nasledstva. »Po našem globokem prepričanju je priznanje Slovenije v skladu z mnenjem arbitražne komisije,« je zapisal dr. Rupel in izrazil željo Slovenije, da postane konstruktivna članica evropske družine narodov, kar pa ni mogoče brez mednarodnega priznanja. Morebitna sprememba politike Evropske skupnosti do Slovenije bi po njegovem mnenju lahko huje ogrozila mir in stabilnost, in ne obratno, kot so trdile nekatere mednarodne organizacije in njihovi voditelji.
OZN sprejel že tretjo resolucijo o jugoslovanski krizi
Palača OZN na Manhatnu ob East Riverju
Varnostni svet OZN je po enodnevnem odlašanju in treh krogih pogovorov za zaprtimi vrati sprejel mehkejšo različico resolucije številka 724 o krizi v Jugoslaviji. Kljub napovedim v resoluciji ni prevladovalo stališče, ki se je sprva kazalo. Največ zaslug za to je imela predvsem Francija, čeprav je bil v postopku usklajevanja francoski predstavnik med najbolj vnetimi zagovorniki določila, po katerem države članice naj ne bi enostransko priznale neodvisnosti Slovenije in Hrvaške. V zadnjem trenutku pa je Francija zahtevala izločitev tega dela iz resolucije. Soglasno sprejeta, sicer že tretja resolucija o jugoslovanski krizi, je predvidevala prihod opazovalne misije OZN v Jugoslavijo. V njej je Varnostni svet OZN pooblastil generalnega sekretarja, da pošlje v Jugoslavijo manjšo delegacijo, katere člani bi bile tudi vojaške osebe, ki naj bi pripravile vse potrebno za izvedbo mirovne operacije oziroma morebitnega prihoda modrih čelad. Varnostni svet je poleg tega zahteval od držav članic OZN, naj se vzdržijo akcij, ki bi poslabšale položaj v Jugoslaviji, »ki bi lahko prispevala k povečanju napetosti, ovirala vzpostavitev trajne prekinitve ognja in preprečevala ali odlagala pogajanja o mirni rešitvi spopadov v Jugoslaviji«. Z resolucijo je začel veljati tudi embargo na pošiljanje orožja v Jugoslavijo.
Biro Republike Slovenije se predstavi ameriški javnosti
Dr. Ernest Petrič je navezal bogate stike s senatorji in kongresniki, vlado in raznimi ustanovami v prestolnici ZDA ter z mediji in inštituti. | Avtor IAEA Imagebank/Wikipedia
Biro Republike Slovenije kot slovensko predstavništvo v ZDA so sestavljali dr. Ernest Petrič s svetovalcem Gregorjem Zoretom in administratorko. Po dveh mesecih in pol dela v Washingtonu so priredili banketni del diplomatskega delovanja ter v svoje prostore povabili predstavnike ameriškega javnega življenja in tujih diplomatskih predstavništev, še posebno diplomate Litve, Latvije in Estonije, ki so že priznale Slovenijo. Dr. Petrič je navezal bogate stike s senatorji in kongresniki, vlado in raznimi ustanovami v prestolnici ZDA ter z mediji in inštituti. Kljub temu je v uradnih krogih v Washingtonu prevladovalo stališče, da Jugoslavija še vedno obstaja kot mednarodni subjekt. »Je pa oreh v ZDA trši, kot sem si ga predstavljal pred prihodom sem. Amerika je, moram to reči, še precej daleč od odločitve o priznanju Slovenije. Ne trdim, da se to ne bi moglo tudi hitro spremeniti. V politiki je vse mogoče. Toda za zdaj je ameriško sporočilo precej jasno: za zdaj, letos, priznanja še ne bo. Zato bo treba še veliko delati,« je ob tej priložnosti povedal dr. Ernest Petrič.
Majhna, moderna in dobro oborožena teritorialna obramba
V Kopru je potekalo predavanje za rezervne starešine, ki ga je imel načelnik štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije general Janez Slapar in na katerem je v do zadnjega kotička polni dvorani kina predstavil strategijo razvoja slovenske vojske. Obramba Republike Slovenije naj bi bila zasnovana predvsem na kopenski vojski, ki bi bila učinkovito usposobljena za preventivno odvračanje morebitnega agresorja, letalstva in mornarice pa niso nameravali organizirati kot samostojnega rodu vojske, temveč bi bila sestavni del kopenske sestave. Glavnino zračnih sil naj bi sestavljali večnamenski in bojni helikopterji s sposobnostjo bojnih letal. Enote teritorialne obrambe bodo operativno sestavljene iz manevrskega in prostorskega dela; prostorski bo dvakrat večji od manevrskega. Enote bodo sestavljali poklicni vojaki in obvezniki, ki bodo glede na potrebe rok služili šest ali sedem mesecev. Na leto bo poklicanih pod orožje od 12 do 15 tisoč obveznikov oziroma 7,5 tisoč nabornikov hkrati. Rezervna sestava naj bi bila po veljavnih načrtih približno trikrat večja. Po Slaparjevih besedah naj bi bila slovenska teritorialna obramba sestavljena iz mobilnih enot, v katerih so posebno vlogo namenili protioklepnim in jurišnim odredom, pa tudi protizračni obrambi. Pospešeno so se ukvarjali tudi s pripravami za sprejem prve redne generacije rekrutov, ki so jo nameravali vpoklicati marca leta 1992. Če bodo zunanje okoliščine to dopuščale, bo predvidena sestava slovenske teritorialne obrambe, ki je zasnovana na majhnih, modularno in učinkovito oboroženih enotah, v celoti vzpostavljena leta 1993.
Avtor: dr. David Petelin
Vir: gov.si
