Na današnji dan se je v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici pred natanko 90 leti – leta 1932 – rodil dr. Jože Pučnik, nekdanji predsednik Demosa in eden glavnih utemeljiteljev slovenske samostojnosti. Pred Kongresnim centrom Brdo je potekala slovesnost ob odkritju njegovega doprsnega kipa. Zbrane sta nagovorila predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša in minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Predsednik vlade Janez Janša je skupaj s sinom dr. Jožeta Pučnika Gorazdom Pučnikom doprsni kip tudi slovesno odkril.
Dr. Jože Pučnik je odločilno zaznamoval slovensko zgodovino. Najprej s svojim trpljenjem in žrtvijo, ko je bil v totalitarnem času zaprt in poslan v zapor, nato je moral v izgnanstvo. V obdobju slovenske demokratizacije in osamosvajanja je dr. Jože Pučnik odigral osrednjo vlogo. V prvi polovici 90-ih let prejšnjega stoletja je neizbrisno pripomogel k slovenskem spravnem procesu, saj je vodil komisijo, ki je ugotavljala odgovornost za povojne brezpravne umore. Ko življenje in delovanje dr. Jožeta Pučnika strnemo v celoto, dobimo pred sabo pravo veličino te izjemne osebnosti, kateremu se je Evropa poklonila s poimenovanjem dvorane v Evropskem parlamentu in mu zagotovo pripada tudi častno mesto pred Kongresnim centrom Brdo pri Kranju.
Govor predsednika vlade Janeza Janše na odkritju kipa dr. Jožeta Pučnika | Avtor Kabinet predsednika vlade
Nagovor predsednika vlade Janeza Janše:
Spoštovani Slovenke in Slovenci, spoštovani zbrani, dragi Gorazd, ostali svojci dr. Jožeta Pučnika!
Danes, ko smo se v počastitev spomina na rojstvo dr. Jožeta Pučnika zbrali na ta sončni dan, nedaleč od nas divja kruta vojna. Ko sem se vozil na Brdo, me je klical predsednik avstralske vlade in me spraševal, kako bomo v Evropi ravnali v prihodnjih dneh in tednih, kajti od tega, kako se bo odvijalo v Ukrajini, je odvisno, kaj se bo dogajalo v Južnem Pacifiku in nasploh v svetu, kar se tiče miru, spoštovanja mednarodnega prava in za silo znosne ureditve svetovnega reda, kot smo ga poznali po 2. svetovni vojni.
Nekaj dni nazaj sem govoril z enim bolj zadnjih evropskih diplomatov, ki se je vračal iz Kijeva, ki mi je dejal, da se stvari odvijajo počasi, da je veliko kontrolnih točk, precej prometa na cesti proti poljski meji, a da je veliko prometa tudi od poljske meje proti Kijevu, saj se na tisoče ukrajinskih državljanov, predvsem mlajših moških in fantov, ki so delali na Zahodu Evrope, vrača domov branit domovino. Ko sem to poslušal, sem se spomnil na dr. Jožeta Pučnika. Tudi on je prišel iz udobne tujine v razburkano morje začetka slovenske pomladi. Vračal se je v negotovost, vračal se je v domovino, ki ga je v bistvu izgnala, ki mu je odrekla gostoljubje, ki mu niti diplome ni poslala in je moral še enkrat narediti fakulteto v tujini. Vračal se je v domovino, ki ga je preganjala, ampak je vseeno slišal njen klic in se je vrnil v negotove čase in tudi v vojno. Ni se vrnil v vlogo nekoga, ki bi pomagal, ampak v vlogo nekoga, ki bo vodil. Na nek način je s svojo življenjsko usodo bil idealen za tisti čas.
Ta njegova drža: vrniti se iz udobnega profesorskega mesta na Zahodu pomagati domov, v tveganje, v državo, kjer so še isti ljudje vladali kot takrat, ko so ga poslali v samico, kjer so bili še isti zapori in isti režim - to je bil pogum. Dr. Jože Pučnik ni bil obremenjen z raznoraznimi in takšnimi ter drugačnimi malenkostmi, zamerami, ki jih je bilo v Sloveniji že takrat veliko na vseh polih, kjer je majhno okolje, kjer se vsi poznajo, kjer je vsak že komu kaj rekel.
Demos je bil zelo raznobarvna koalicija različnih usmeritev, profilov, prava mavrica neke demokratične izbire za tiste prve volitve in usklajevati takšno koalicijo, kjer je bilo sedem strank, je naporno samo po sebi že v mirnem času, kaj šele v času, ko so bile stranke še prepovedane, in ko je vsak kongres, vsaka aktivnost bila pred premislekom, ali bo sploh izvedena in kakšne bodo sankcije.
Proti dr. Pučniku so še v času, ko je že potekala volilna kampanja za predsednika predsedstva, sprožili kazenski postopek. Torej jugoslovanski tožilec je sprožil kazenski postopek proti njemu v času same volilne kampanje. Tudi neposredno pred samo razglasitvijo slovenske osamosvojitve, je bil dr. Jože Pučnik, ob tem da ni imel neke državne funkcije, bil je vodja koalicije, oseba, ki je bila prva na spisku za odstranitev v primeru, če bi agresija Jugoslovanske armade uspela. Veliko tega, kar je on takrat delal, ni bilo zabeleženo na kamerah, ali pa je tudi bilo, pa ni bilo objavljeno pri nas.
Dr. Jože Pučnik se je boril za pravico slovenskega naroda do samoodločbe po studiih tujih televizij, še posebej v Avstriji, Nemčiji. Spomnim se nastopa, kjer je v studiu avstrijske ORF imel hud spopad s takratnim ideologom nemške socialdemokracije, ki je trdil, da je zagovarjati pravico naroda do samo-odločbe nekaj predmodernega in nekaj, kar ne sodi v Evropo in potem ga je dr. Jože Pučnik razorožil z vprašanjem, "zakaj Nemci mislite, da imate samo vi pravico do samo-odločbe, ne pa tudi drugi. Je to zato, ker ste večji, ali gre tukaj za vrednote?" In tisti drugi je nekaj nazaj zajecljal, a tema je bila zaključena.
Ta bitka je potekala večplastno na različnih nivojih.
Vesel sem, da smo se spominu dr. Jožeta Pučnika v zadnjih 20, predvsem 15 letih ponekod dostojno oddolžili, da glavno slovensko letališče nosi njegovo ime, da so ulice in trgi poimenovani po njem širom po Sloveniji. Žal je ena velika izjema, to je naše glavno mesto. Mislim, da je nekaj dni nazaj komisija za poimenovanje ulic in trgov v glavnem mestu, kjer je na stotine ulic, torej, da je ta komisija gospoda Jankovića, zavrnila poimenovanje enega trga ob tej obletnici po dr. Jožetu Pučniku. To je treba omeniti, ker kaže na neko neverjetno majhnost nekaterih ljudi oziroma političnih opcij.
Predsednik vlade Janez Janša je skupaj s sinom dr. Jožeta Pučnika Gorazdom Pučnikom doprsni kip tudi slovesno odkril. Foto KPV
Nekaj vprašanj je bilo, zakaj postavljamo kip ravno na Brdu. Res je, dr. Pučnik ni bil velikokrat na Brdu, bil pa je na Brdu takrat, ko je bila sprejeta ena najusodnejših političnih odločitev, in to na njegovo pobudo in njegovo vztrajanje, konec aprila leta 1991. To je bilo že krepko na več kot dve tretjini časa po plebiscitu, oziroma po dveh tretjinah časa, ki ga je slovensko ljudstvo dalo odločevalcem, da uresničijo plebiscitno odločitev. Od plebiscita decembra 1990, do konca aprila 1991, ko je bil ta sestanek tukaj na Brdu, so takratni oblikovalci slovenskega javnega mnenja zasejali toliko dvomov v to odločitev, toliko zamud je bilo takrat v slovenski skupščini pri sprejemanju ključnih osamosvojitvenih aktov, še posebej vseh obrambnih zakonov, proračun, obrambni proračun smo dali v obravnavo oktobra 1990, sprejet pa je bil tam nekje konec marca 191, po vseh zavlačevanjih in nagajanjih, da ne govorimo o zakonu o obrambi in zakonu o vojaških dolžnostih, skratka zamude so bile neverjetne, nagajanja tudi, ključne odločitve pa so bile sprejete ne z enotnostjo, kot danes velik del Slovenije misli, ampak z enim ali dvema glasovoma Demosove večine, Če bi bilo nekaj več tistih, ki bi jih manjkalo, je vprašanje, kaj bi se dogajalo. Je bila pa situacija takšna, da je bilo vsak korak treba narediti 100% pravno korektno na podlagi jugoslovanske zakonodaje, ki smo jo z veliko težavo prilagajali novim razmeram. Mnogi so bili prepričani, da so zamude tako velike, da z osamosvojitvijo ne bo nič. Tudi v Demosu je prihajalo do dvomov in dilem, ker so ljudje videli, kakšno je stanje.
Dr. Jože Pučnik je 100 metrov stran na prostoru, ki smo ga tudi obeležili lansko leto, sklical sestanek Demosove vlade in ključnih ministrstev ter ključnih ljudi koalicije, Demosovih strank. Tam je vsakega posebej vprašal, ali gremo naprej, do konca odločno, brez z "že", "ne bi", "bi", "mogoče bi malo preložili". Če bi karkoli preložili, nas ne bi bilo več. Takrat smo naredili dva kroga, ker po prvem krogu ni bilo jasno, kako nekateri razmišljajo. Po drugem krogu je bilo popolnoma jasno in Demosova koalicija je šla iz tega sestanka enotno in od takrat naprej so stvari tekle odločno, tudi ko je šlo za politični spopad v skupščini. Čeprav z velikimi mukami, so tudi priprave za osamosvojitev bile izvršene do 25.6.1991 do takšen mere, da nam je uspelo.
To je eden od tistih trenutkov, kjer je bil dr. Jože Pučnik ključen. Kot je bil ključen, ko je povezal koalicijo Demos, ko je navznoter in navzven izražal vero, da nam bo uspelo. Ko je kazalo, da po tistem preobratu v Romuniji, ko je prišlo do likvidacije romunskega diktatorja, da tudi v Sloveniji vendarle čez noč prihaja do volje, da bi šli na večstrankarske volitve in je bilo konec decembra 1989 to jasno, je dr. Jože Pučnik v društvu slovenskih pisateljev na novinarski konferenci dejal: "Očitno bodo volitve in Demos bo na teh volitvah zmagal." Še sedaj vidimo nekatere režeče obraze nekaterih slovenskih novinarjev, ker ni bilo jasno, niti nobene zakonodaje ni bilo sprejete, da volitve sploh bodo, kaj šele da bo Demos zmagal. Dr. Jože Pučnik pa je to na vsakem nastopu širom po Sloveniji ponavljal in videlo se je, da v to verjame. Ker je verjel on, so verjeli tudi mnogi drugi, na začetku to ni bila večina, na koncu pa je to bila zadostna večina, ki je omogočila, da so bili vsi ključni ukrepi politične narave za osamosvojitev na koncu tudi sprejeti.
Tiste besede, ki jih je dr. Jože Pučnik izrekel v Cankarjevem domu, potem ko smo izvedeli za veličastni rezultat plebiscita, so pravzaprav večne. Prav je, da jih velikokrat zapišemo v kamen in mislim, da so tudi na tem spomeniku in še posebej v teh časih, ko je marsikaj spet na tehtnici jih moramo ponavljati vsak dan. Za Slovenijo gre!
Nagovor ministra dr. Simonitija:
Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti | Avtor Vlada Republike Slovenije
Spoštovani gospod predsednik vlade, spoštovani gospe in gospodje.
Danes je 90. obletnica rojstva dr. Jožeta Pučnika. Vsako rojstvo je začetek sveta, je obet prihodnosti in upanja. Jože Pučnik je s svojo neustrašnostjo, doslednostjo, razgledanostjo in dostojanstvom ohranjal vero v življenje, v današnji in jutrišnji dan. Tako kot Prešernu mu je šlo za to, da bi "zedinil rod Slovenšne cele". Ob tem se spomnimo njegovega znamenitega stavka, izrečenega 23. decembra 1990, ki je vklesan tudi na tukajšnjem spomeniku: "Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo." Tu je Pučnik v časovnem loku povezan s Prešernom, povezan z zgodovino in obrnjen v prihodnost. Spomin je močnejši od minljivosti. Osebni in kolektivni zgodovinski spomin je vedno hvalnica življenja – spomin je življenje.
Ko so Jožeta Pučnika za dolga leta zaprli, so mu v najlepšem obdobju življenja prihodnost odvzeli, a priboril si jo je nazaj in znal tudi presoditi, kakšna prihodnost pripada Sloveniji. To prihodnost je videl v samostojni slovenski državi in z gotovostjo lahko rečemo, da je ostal eden njenih osrednjih stebrov.
Naj si dovolim tu obuditi osebni spomin. Pobliže sem ga osebno spoznaval ob pripravi razstave Temna stran meseca, ko je zavzeto sodeloval pri oblikovanju koncepta. Drugič pa smo se pogosto srečevali v času predsedniških volitev dobrega pol leta prej, preden se je poslovil s tega sveta. Nekateri so govorili, da je bil po volitvah resigniran. A to po mojem ne drži. Človek s takšno življenjsko izkušnjo in s takšnim življenjskim žarom, kakršnega sem imel možnost spoznavati, ni nikoli izgubil vere v življenje in prihodnost. To je bila njegova najiskrenejša drža, ki nas je vse prevzela.
Zato nas obeležje, ki stoji pred kongresnim centrom, stičišču številnih domačih in mednarodnih srečanj, spominja na človeka, ki je vedel, kaj je osebna svoboda, kaj je domovina in kaj je svobodna, demokratično urejena država. Zato – še vedno gre za Slovenijo.
Ob koncu naj se še zahvalim vsem, ki so pomagali pri postavitvi tega spomenika: mojim sodelavcem, direktorju Muzeja novejše zgodovine, direktorju Kongresnega centra Brdo in kiparju gospodu Metodu Frlicu.
