Bilo je pred 30 leti, 19.12.1991: Plaz mednarodnih priznanj sprožila nemška vlada s sklepom o okvirnem priznanju Slovenije

Mednarodno priznanje Slovenije se je izkazalo kot osnovni pogoj za vključevanje v različne mednarodne organizacije, vzpostavljanje gospodarskih stikov ter končanje sankcij, uperjenih zoper republike razpadle Jugoslavije. Slovenska diplomacija je za dosego tega cilja zastavila vse sile. V notranji politiki pa je tega dne ustavna komisija dosegla soglasje glede spornega 55. člena; vprašanje splava se je hitro izkazalo kot zelo učinkovita metoda za mobilizacijo volilnega telesa.

Nemška vlada pod vodstvom Helmuta Kohla je priznala Republiko Slovenijo. | Avtor Engelbert Reineke Bundes archiv, Wikipedia

Prva ključna priznanja

Prva priznanja je Slovenija dobila od novonastalih držav, ki še same niso imele širšega mednarodnega priznanja: Hrvaške, Baltskih držav in Ukrajine. Poudariti velja zlasti zadnjo od omenjenih, ki je tudi sama čakala priznanje ES in ZDA, ampak je že imela določeno mednarodno politično težo zaradi močnega vojaškega arzenala (1240 jedrskih bojnih glav), vendar ga je pozneje predala »v varstvo Rusiji«, ki je skupaj z ZDA in Veliko Britanijo vztrajala pri tej potezi, Ukrajina pa je v zameno dobila zagotovilo glede neodvisnosti in suverenosti v obstoječih mejah (omenjeno določbo je Rusija grobo poteptala ob aneksiji Krima v letu 2014).

Tega dne pa je Slovenijo poleg že omenjenih priznala prva močna skupina evropskih držav: Islandija, Švedska in najpomembnejša zaveznica, Zvezna republika Nemčija (slednji sta poudarili, da bosta njuni priznanji stopili v veljavo šele 15. januarja, ko je bilo napovedano priznanje Slovenije s strani ES kot celote in napotitev veleposlanikov v Slovenijo). Zunanji minister Rupel je tega dne pisal predsedujočemu ministrskemu svetu ES Hansu van den Broeku in mu vnovič izrazil slovensko željo po priznanju ter zagotovil našo pripravljenost glede spoštovanja mednarodnih pogodb in sodelovanja z mednarodno skupnostjo.

Na isti dan se je na seji v Stockholmu sestala švedska vlada. Ne seji, ki jo je vodil švedski kralj Karel XVI. Gustav (Carl XVI. Gustaf), je Švedska priznala Slovenijo in Hrvaško. Po nemškem zgledu je priznanje začelo veljati 15. januarja. Foto Guliverimage

Splav v ustavo

Ustavna komisija je posebno koordinacijsko skupino zadolžila za uskladitev mnenj glede vprašanja splava, ki je razklal slovensko javnost. Glasni so bili predvsem zagovorniki splava kot ustavne kategorije, ki so s pomočjo različnih feminističnih organizacij takoj zbrali več kot 13.000 podpisov v podporo zapisu te pravice v ustavo. V Svobodni Sloveniji so zapisali: »Razne levičarske ženske organizacije so pred republiško skupščino pripravile shod in zahtevale, da se pravica do splava vstavi v ustavo. Predstavnice ženskih organizacij so se sestale tudi s predsed­nikom Kučanom, ki jih je podprl v tej njihovi zahtevi, kar nas gotovo ne začudi.« Proti temu se je nabralo le 398 podpisov, kar kaže na takratno šibko civilnodružbeno organiziranost politične desnice ter strah pred javnim izražanjem lastnega mnenja. Dr. Katica Cukjati je opozorila tudi na šibko vlogo slovenskih katoličanov, ki bi morali splavu nasprotovati ne le iz političnih, ampak tudi iz verskih razlogov. »Če je pred leti Cerkev morala molčati, sedaj na svojem področju lahko spregovori jasno besedo o tej temi.« (Katica Cukjati, Pravica do splava v slovensko ustavo?, Svobodna Slovenija, 26. 12. 1991, 3) Ob tako močnem nasprotovanju umiku spornega člena iz ustave je dr. France Bučar predlagal, naj se poslancem predloži v glasovanje dotlej veljavno formulacijo o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Poslanci so pred kamerami ponovili svoja stališča in stališča strank, nazadnje pa napovedali, da bodo glasovali po svoji vesti.

Avtor: Jurij Pavel Emeršič

Vir: gov.si