Letos v Jurčičevem letu, ko praznujemo 140 let pisateljeve smrti, v Rusiji proslavljajo 200 let rojstva Dostojevskega in ko v Italiji ter Evropi slavijo Dantejevih 700 let, mineva tudi 40 let od Kocbekovega slovesa. Žal ni bila in ni napovedana nobena vidna obeležitev te obletnice. Ob tridesetletnici je bil sicer organiziran znanstveni simpozij, izšel je tudi obsežen in podroben Inkretov življenjepis In stoletje bo zardelo. Letos je sicer novomeško gledališče Anton Podbevšek Teater uspešno izvedlo nekaj gledaliških predstav o Kocbeku na podlagi Inkretove biografije v Bergerjevi priredbi, vendar obletnica spet ni bila omenjena. Morda ni naključje, da je ta ključni »Pričevalec našega časa«, kakor ga imenuje prijatelj in sodelavec Boris Pahor, spet zamolčan!
Edvarda Kocbeka pa se bodo spomnili na »Bohinjskem tednu 2021«, z organizacijo okrogle mize, posvečene spominu na pesnika, misleca in pričevalca Edvarda Kocbeka ob 40. obletnici njegove smrti. Srečanje bo to soboto, 25. septembra 2021 ob 16. uri pri cerkvi Svetega Janeza v Bohinju.
Z uvodno mislijo bodo na okrogli mizi in v razpravi sodelovali krščanski socialist in publicist Peter Kovačič Peršin, duhovnik Rudi Koncilija, pesnik in filozof Primož Repar, novinarka in publicistka Alenka Puhar, prevajalec in profesor Andrej Rozman, pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj ter arhitekt in esejist Janko Rožič. Posebni gostje bodo igralci Gregor Čušin in glasbenika Goran Krmac in Janez Dovč.
Edvard Kocbek je bil poleg ekonomista Antona Gosarja, ki je bil tudi pobudnik srečanj, pisatelja Frana S. Finžgarja, duhovnika, slavista in profesorja Jakoba Šolarja nekakšen »spiritus agens« Bohinjskih tednov pri Svetem Janezu v Bohinju. Leta 1937 so teden organizirali mladi katoliški intelektualci akademskih društev Zarja, Danica in Savica, leta 1939 pa samo še društvo Zarja, ki je izdalo tudi zbornik. Na prvem srečanju leta 1937 so razpravljali o svobodi duha, fašizmu, komunizmu, kulturni rasti, o kulturnih ciljih in zahtevah Slovencev... Na drugem, v burnem času na predvečer druge svetovne vojne, leta 1939 pa so pretresali teme Človek in njegov smisel, Oseba – središče novega življenja, Oseba in kultura, Slovenstvo in katolištvo, Osnovna narodnogospodarska in socialna vprašanja Slovenije …
Edvard Kocbek, predavanje Oseba -središče novega življenja na Bohinjskem tednu (1939)
Kadar bo Evropa uredila svoje gospodarstvo v velikih naravnih kompleksih, ki ne bodo nujno povezani niti z državami niti z anonimnimi družbami, in kadar bo nastal v njej nov politični red, ki se bo spojil s človekovim osebnim smislom, takrat bodo zaživeli mali narodi v svoji izredni vrednosti.
Edvard Kocbek, Mali in veliki narodi, Dejanje II, 1939
Edvard Kocbek je kot vsak pravi pesnik tudi videc, priča ne samo svojega, temveč tudi »pričevalec našega časa,« je zapisal Boris Pahor. O tem se lahko prepriča vsak sam, če natančno prebere in premisli poleg pesniških uvidov tudi njegove politične vpoglede v eseju Veliki in mali narodi iz leta 1939. Kocbek je jasno videl, da Evrope ne morejo rešiti »totalitarne države«, temveč se zares lahko poveže najprej na gospodarski osnovi. To pomembno dejstvo je uvidel dobro desetletje pred »ustanovnimi očeti združene Evrope«,
Kajti Skupnost za jeklo in premog je bila ustanovljena leta 1952, Evropska gospodarska skupnost leta 1957, Evropska unija pa šele leta 1993. Če sledimo Kocbekovemu uvidu, smo se s spoštovanjem "kulturne raznolikosti" in sprejemanjem manjših narodov v EU približali tudi drugi točki njegove napovedi. Tisto, kar ostaja v tej celoviti viziji še neuresničeno in nam je posameznikom malih in velikih narodov Evrope v tem trenutku največji izziv, je ravno »nov politični red, ki se bo spojil s človekovim osebnim smislom ... «.
Spomni se otrok, kako skrivnostno
sta spojena narava in zgodovina sveta
in kako raznolika je vzmet duha
pri slehernem ljudstvu na zemlji.
Edvard Kocbek, Lipicanci, 1969
Janko Rožič organizator okrogle mize o Edvardu Kocbeku, je v vabilu še posebej izpostavil, "da naš nemirni čas, ki ga pretresajo zaporedne in ponavljajoče se krize od ekoloških preko ekonomskih in političnih (MISEL) do najnovejših zdravstvenih in osebnostnih (SMISEL) je dobro premisliti in osmisliti v tej smeri. Krize se s pasivnim spremljanjem ne da rešiti, »crisis« je že starim Grkom, od katerih smo besedo prevzeli, pomenil »trenutek odločitve«. Evropa po Brexitu ostaja vedno bolj sama, vendar je to hkrati tudi njena priložnost, kajti prvič po drugi svetovni vojni se mora in more ustvarjalno odpreti in opreti predvsem nase. "
