Obstajajo zgodbe, kjer začetki razkrijejo več kot le vrh ledene gore. Zgodba o nastanku imperija MSIN je ena takih. Če želimo razumeti, zakaj danes vsak državljan Republike Slovenije plačuje v sistem, ki ne deluje zanj, ampak ga izkorišča, moramo pogledati globlje v leto 2007 – v pozabljeni članek Financ z naslovom »Spregledani slovenski milijonarji«.
Foto: Posnetek zaslona- Finance
Tam je bilo prvič javno zapisano, kako sta Matjaž Satler in Marko Mohar, danes ključna lastnika skupine MSIN, prišla do nesluteno velikega premoženja prek Darka Horvata, enega najvplivnejših akterjev vzporednega mehanizma iz časov zgodnjega postsocializma.
Horvat, ki je tedaj vodil skupino Aktiva, je skozi kompleksno mrežo povezanih podjetij (Certius, KIG, EGP ...) omogočil prelivanje kapitala med njimi, pogosto z uporabo slabih terjatev, notranjih preprodaj znotraj zaprtega kroga in izkoriščanjem institucionalnih lukenj pri upravljanju državnega premoženja.
Foto: Prava.si
Že takrat so kritični viri opozarjali, da gre za mrežno strukturo, ki je omogočala privatizacijo javnega denarja brez realnega trga.
Prav prek teh poti sta Satler in Mohar pridobila dostop do kapitala, ki je postal temelj poznejših prevzemov v skupini MSIN. Številni gospodarski pravniki še danes opozarjajo, da bi bilo treba to obdobje podvrči retroaktivni presoji upravičenosti do premoženja, saj so bili nekateri prenosi v nasprotju s temeljnimi načeli integritete javnih sredstev.
Toda od tam naprej postane zgodba še bolj zaskrbljujoča.
Danes MSIN ni le podjetje. Je sistem. Sistem, ki ne deluje brez sodelovanja vseh njegovih členov – tudi tistih, ki jih nihče ne vpraša. Državljani. MSIN jih ne potrebuje kot partnerje, temveč kot obvezne uporabnike.
Zgodba o policijski hišici v vrednosti 96.500 evrov je simbol tega stroja. Ne gre za napako, ampak za pravilo. To je dokaz, da so pogodbe, razpisi in funkcije znotraj sistema že dolgo odvezane od zdrave pameti – povezane s poslovnimi omrežji, ki segajo do vrha države.
S pomočjo podatkov iz sistema ERAR smo ugotovili, da so podjetja iz skupine MSIN v času vlade Roberta Goloba prejela več javnih sredstev kot v vseh letih od leta 2003 skupaj.
Zato danes MSIN neposredno ali prek svojih hčerinskih podjetij obvladuje tisk osebnih dokumentov (CETIS), javni prevoz (AP Murska Sobota), tisk uradnih publikacij (Cetis-Graf), tisk glasovnic, šolskih gradiv in drugih državnih tiskovin. Državljan pa nima izbire.
Ko poteče vozniško dovoljenje, mora k njim. Ko rabi vozovnico za subvencioniran prevoz, mora k njim. Ko gre na volitve, drži v roki dokument, ki je prišel iz njihovega tiskarskega stroja. V sistemu, kjer ni alternative, ni trga – je le monopol, prekrit s tančico zakonitosti.
Foto: Prava.si
Z vidika evropskega prava je to še posebej problematično. Člen 102 Pogodbe o delovanju EU namreč prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja, kadar ta vpliva na trgovino med državami članicami.
Če podjetje sistematično omejuje konkurenco in onemogoča enakovreden dostop do trga, gre za kršitev konkurenčne zakonodaje. Če država to početje podpira ali ne preprečuje, lahko nastane tudi odgovornost države članice.
Zato vprašanje, ali MSIN s svojo prakso, političnim vplivom in institucionalno podporo že prestopa to mejo, ni več le teoretično. Poleg tega evropsko pravo javnega naročanja (Direktiva 2014/24/EU) zahteva načela preglednosti, enake obravnave in konkurence.
Praksa pa kaže, da se pri mnogih MSIN-ovih poslih pojavljajo elementi izigravanja teh načel: pogajalski postopki brez konkurence, razpisi s preferenčnimi pogoji, prevzemi z izločanjem konkurence.
Na ravni EU bi to lahko vzbudilo zanimanje organov, kot sta Evropska komisija ali OLAF – še posebej, ker so vpletena podjetja s statusom invalidskega podjetja, kar vključuje tudi evropske subvencije.
Za povprečnega državljana so ti pravni izrazi daleč. On vidi le, da sistem vsak dan deluje brez njega – a z njegovim denarjem. Plačuje storitve, za katere nikoli ni glasoval.
Uporablja produkte podjetij, ki niso na prostem trgu, ampak so del zaprtega kroga. Ve, da se mora ukloniti, saj brez osebne izkaznice ni ne računa, ne zaposlitve, ne zdravstvene oskrbe. Brez vozovnice ni prevoza v šolo. Brez uradnih obrazcev ni dostopa do javnih storitev.
Tisto, kar v poslovnem svetu imenujejo "zagotovljen tok prihodkov", v resnici pomeni človeka, ki nima izbire. Ki mora plačati, ne glede na kakovost storitve. V sistemu, kjer so državljani prikrajšani za pravico do izbire in kjer monopol ustvarja umetno odvisnost. Tiho prenaša nepravičnost, saj ve, da brez sodelovanja izgubi dostop do temeljnih življenjskih storitev in osnovne družbene integracije.
Ki nima mehanizmov za pritožbo, saj je vsak korak sistemsko določen. Ki je tiho, ker je tišina edini preostali pogoj za preživetje v sistemu, kjer vprašanja nimajo naslovnika.
In vse to omogoča sistem, kjer se zasebni dobički krepijo iz državnih žepov – brez tveganja, brez konkurence, brez nadzora.
Zato ta zgodba ni zgolj o MSIN-u. Je zgodba o tem, kaj se zgodi, ko država odneha opravljati svojo vlogo varuha javnega interesa. Ko regulatorji molčijo, ko nadzor odpove, ko državljan postane obvezni naročnik, medtem ko dobički rastejo na račun njegove nemoči.
To je tehnokratska kolonizacija – podprta z legalnimi dokumenti, razpisi in uradnimi žigi. In zaenkrat še z molkom institucij.
Ob tem ne smemo pozabiti na Darka Horvata. Ni bil le poslovni mentor – bil je arhitekt paraekonomije in po razpadu Jugoslavije postal osrednji igralec privatizacijskega zakulisja. S pomočjo skupine Aktiva je postavil temelje za finančne tokove, ki so omogočili nastanek celih omrežij. Njegova podjetja so bila vozlišče zank, v katerih so se vrtela državna sredstva, slabe terjatve, zavarovanja in premoženje državnih skladov.
Ključno vlogo je imel pri vzpostavljanju struktur, kjer so se kapitali prenašali mimo konkurence – pogosto s pomočjo slabih posojil, dokapitalizacij ali »sistemskih rešitev«.
Satler in Mohar sta bila del tega sistema. Čeprav je Horvat danes medijsko umaknjen, je za mnoge notranje poznavalce tihi zaščitnik hobotnice, ki jo državljani morda nevede financirajo vsak dan.
Luka Perš
Foto: Stavbe Cetisa v Celju. (Posnetek zaslona)
