V Savi izginilo in izpuhtelo na lepe oči 500 MILIJONOV EVROV!

"Vse to kaže bolj na rušenje, kot na napredek Save. Na koncu se znajde v 700 milijonov evrov minusa in začne se razprodaja. Gumarski centri so na koncu pristali pri švedskem Trelborgu, čeprav je bilo več bolj zanimivih, eminentnih in bogatih kupcev. Povzetek: Iz čistih vsaj 550 milijonov dolarjev od kupnine, pridelati 700 milijonov evrov izgube, pomeni še eno kopijo TEŠ 6. V zadeve se ni nihče poglabljal, čeprav se v nekaterih detajlih kaže najmanj nevestno poslovanje, če ne celo namerno izčrpavanje podjetij Save," razkriva nekdanji zaposleni v Savi. Navedbe smo preverili tudi pri naših virih, ki so nam potrdili njegove besede. Ob tem dodajo, da je vzporedni mehanizem na področju investicij v turistično panogo v Sloveniji in na Balkanu poskrbel, da je v času samostojne Slovenijena lepe oči izginilo med dvema do tremi milijardami evrov.

V naše uredništvo je po elekronski pošti prišlo pisanje nekdanjega zaposlenega v sistemu Sava in zelo dobrega poznavalca takratnih razmer. V Savi Kranj je pričel delati v začetku 80.ih let kot štipendist v Tovarna avto pnevamtike Sava-Semperit (TAP) v službi za razvoj in tehnologijo.

Za jugoslovanske razmere je imela Sava nevskadnje lastništvo, saj je bila v mešani lasti z avstrijskim Semperitom. TAP je bil v celotnem sistemu Save daleč naprej, saj so Avstrijci skrbeli za dobavo materiala in surovin. Poleg tega so vlagali v izobraževanje zaposlenih.

V okviru Save je takrat delovalo gumarsko podjete Umetno usnje, kjer je svojo poklicno pot pričel nekdanji dolgoletni koroško-gorenjski alfa omega Janez Bohorič. Prvo je deloval kot razvojni tehnolog, kasneje kot direktor. Bohorič je bil tudi podpredsednik Šinigojeve vlade v SR Slovenija, a se je iz politike vrnil na mesto generalnega direktorja Save. Po letu 1991 so  se stvari precej spremenile.

Avstrijski Semperit je kupil proizvajalec gum Continental iz nemškega Hannovra. Zaradi odličnega sodelovanja Continentala s proizvajalcem avtomobilov Volkswagen je tudi Sava izvedla velik tehnološki skok naprej.

Janez Bohorič in njegove delnice v podjetju Goodyear. (Foto: Posnetek zaslona-Finance)

Američani zahtevali Savo zase zaradi ponarejanja ameriških cigaret v Tobačni Ljubljana in njenem hčerinskem podjetju Tutonski kombinat Skopje

Pričel se je tudi poskus privatizacije Save. Delni notranji odkup so hoteli izvesti z zaposlenimi. Nekdanji dolgoletni delavec v Savi se spominja, da so takrat zaposlenim zvišali plače, 80-odstotkov izplačali v denarju, preostanek plače pa je končal v t.i. privatizacijskih kuponih oz. Mencigarjevih certifikatih.

Zakaj se je sploh zgodila prodaja večinskega deleža Continentala? Eno od odločilnih vlog je takrat odigrala ena izmed Drnovškovih vlad.

Nekdanji predsednik vlade v času vladavine LDS je moral v Združene države Amerike na zagovor, saj so tam ugotoviliili, da iz slovenskih virov prihajajo ponaredki ameriških cigarete. Posledično, po besedah našega sogovornika, so zaprli Tobačno Ljubljana in njeno hčerinsko podjetje v Makedoniji Tutonski kombinat Skopje.

Kot povračilo so Američani zahtevali, da se jim omogoči večja investicija v Sloveniji. Tako je ameriki Goodyear kupil TAP in del Tehničnih izdelkov. Nastalo je podjetje GEPE (Goodyear Engineered Products). V njem so proizajali pogonske elemente (klinaste in zobate jermene) in amortizerske zračne blazine. 

Matej Narat. (Foto: STA)

Ali je v Savi na račun kupnine izpuhtelo 500 milijonov evrov?

Naš sogovornik pa nam predstavi tudi temnejšo delovanja podjetja Sava. Vodstvo GEPE je ostalo popolnoma samostojno in v slovenskih rokah. Izplačana kupnina je bila v višini 80 milijonov dolarjev. Američani so tudi odkupili 60 odstotkov TAP, kjer so sklenile tudi nekaj aneksov za nadaljni nakup Save. Med drugim so zapisali, da vsaj dve leti ne bodo odpuščali delavcev, v naslednjih letih postopoma izplačali in odkupili preostali lastniški delež Save, za kar so Američani namenili še 450 milijonov dolarjev.

Po mnenju nekdanjega zaposlenega je šestdeset odstotkov kupnine zneslo med 640 do 720 milijonov dolarjev. Po izplačilu Continentalu za stroje in tehnologijo (približno 170 milijonov dolarjev) in odplačilu davka, bi moralo ostati med 400 do 500 milijonov dolarjev.

Takrat se je tudi pričel razpad zgodbe o uspehu, ki jo je v slovenski javnosti širila Bohoričeva Sava. V nekaj letih so kupili nekaj kemičnih tovarn, kjer pa je bilo poslovanje zelo slabo in so se jih po nekaj letih znebili. 

Sava z družbo Sava turizem velja za osrednjo in največjo turistično družbo v Sloveniji. Svoj pohod so že pričeli v času Jugoslavije, saj je bil nakup hotela v Moravskih Toplicah dober izvor deviz. Po neposrečeni avanturi na področju kemične industrije so se vodilni v Savi odločili, da postanejo največji turistični igralec v Sloveniji.

Borut Jamnik in Dejan Rajbar, ključna operativca v Sava Turizem. (Foto: Posnetek zaslona- STA, Dnevnik, Finance)

Po polomiji na področju kemične industrije se je vodstvo Save pod vodstvom Bohoriča  lotilo nakupa turističnih destinacij po Sloveniji. To je zelo nazorno v članku z naslovom Sava turizem d.d., gospoda na Dunajski cesti do skrajnosti izčrpavala zdraviliško turistične destinacije zapisal odgovorni urednik #Prava Boris Cipot.

"Tudi Janez Bohorič je bil med njimi. Gumarstvu se je odpovedal, izziv pa našel v turizmu. Počakal je, da je Kučanov Turnškov Tona, Pivovarna Laško, sovražno prevzel Radensko, da se je lotil prevzema turistično zdraviliških centrov na SV Slovenije. Radenci, Lendava, Banovci, Moravske Toplice, na koncu tudi Terme Ptuj so postali plen Bohoričeve družbe Sava turizem. Čeprav konec koncev ni pomembno, kdo je lastnik, temveč ali za svoje premoženje in zaposlene skrbi v duhu dobrega gospodarja. Tega za takratni menežment Save ne moremo govoriti. Zanimal jih je zgolj le "Cash Flow," ki je iz destinacij pritekal na Dunajsko v Ljubljani, za nakupe novih hotelskih zmogljivosti na obali. Zadolževanje Holdinga pa je raslo in raslo," je zapisal v svojem članku odgovorni urednik našega medija.

Tem besedam pritrjuje tudi naš sogovornik. Kljub temu, da se je Bohorič upokojil kot direktor, je bil še vedno član uprave. Nadzorni svet je takrat nadzoroval nihče drug kot sporni bančnik Matej Narat, eden glavnih operativcev današanje Save Turizem.

Sava v tistih časih ni vlagala popolnoma nič v preprotrebne naložbe in posodobitve v preostanek Save. To je zahteval tudi eden od višjih zaposlenih v upravi, a tega niso storili. Uprava in nadzorni svet so s kupnino in radodarnimi krediti na kredo pokupili slovenske bisere. 

"Vse to kaže bolj na rušenje, kot na napredek Save. Na koncu se znajde v 700 milijonov evrov minusa in začne se razprodaja. Gumarski centri so na koncu pristali pri švedskem Trelborgu, čeprav je bilo več bolj zanimivih, eminentnih in bogatih kupcev. Povzetek: Iz čistih vsaj 550 milijonov dolarjev od kupnine, pridelati 700 milijonov evrov izgube, pomeni še eno kopijo TEŠ 6. V zadeve se ni nihče poglabljal, čeprav se v nekaterih detajlih kažejo najmanj nevestno poslovanje, če ne celo namerno izčrpavanje podjetij Save," zaključi svoja opažanja o Savi naš sogovornik.

Pogledali smo nekaj starih člankov o dogajanju v Savi v zadnjem desetletju in njegovim besedam lahko le pritrdimo. Enako so nam besede nekdanjega zaposlenega potrdili naši viri na področju investicij v turistično panogo.

Ob tem še dodajo, da je le v času slovenske samostojnosti na podrčju investicij v turizem v Sloveniji in na Balkanu na lepe oči izginilo med dvema do tremi milijardi evrov. Ali verjamete, da je v Savi izpuhtelo res samo 500 milijonov evrov? Odločitev je vaša.

Luka Perš