Zadeva Trenta: Ali bo večnim scenaristom "ki jih ni v sodni dvorani" spet uspelo? Kdaj se bo to prenehalo!!! OPROSTITEV!!!

Tik pred zaključkom postopka v zadevi Trenta smo se udeležili zadnjega naroka pred izrekom sodbe. Ker je bilo prisotnih vsaj deset različnih medijev, so bile zadnje informacije s sojenja hitro posredovane slovenski javnosti. Znova smo lahko opazili znan vzorec: osrednji mediji so tudi tokrat tiho navijali za »kraljico postopkov« – tožilstvo. To se je pokazalo celo na hodnikih, kjer so nekateri novinarji osrednjih medijev sproščeno klepetali s tožilcema Valenčičem in Moljkom.

Zadeva Trenta že zdavnaj presega razumne časovne roke, zlasti glede na obravnavano kaznivo dejanje. Na podlagi medijskih poročanj in zaključnih govorov vpletenih smo oblikovali naslednje ugotovitve. Osnovna zgodba je namreč precej preprosta:

Janez Janša je leta 2004 s stranko SDS zmagal na državnozborskih volitvah in sestavil koalicijo. Ker njegovo enosobno stanovanje v Zupančičevi jami ni ustrezalo varnostnim zahtevam, se je leta 2005 odločil poiskati novo, primernejše stanovanje. Našel ga je na Komenski ulici v Ljubljani, v Trubarjevem kvartu. Ker ni imel dovolj prihrankov, se je odločil kupnino pokriti s prodajo stanovanja in zemljišča, ki ga je imel v lasti.

Stanovanje na Komenski je bilo v lasti podjetja Imos. To podjetje je najprej odkupilo Janševo staro stanovanje. Preostanek kupnine je Janša poravnal s prodajo zemljišča v Trenti podjetju Eurogradnje. S tem denarjem je poravnal celotno kupnino za novo stanovanje. In to je vsa zgodba.

Kaj je sledilo? Podjetje Eurogradnje je zemljišče v Trenti nato prodalo podjetju Imos. Kasneje je bilo zemljišče še nekajkrat preprodano, pri čemer je bila cena vedno približno enaka.

HALO! En sam nakup in prodaja zemljišča je razlog, da slovensko pravosodje že šestnajst let preganja tri državljane – zaradi zemljišča v vrednosti 130 tisoč evrov! Težko verjamemo, da se to dogaja v Sloveniji, 35 let po razpadu nekdanjega totalitarnega sistema.

Zadeva ima zato močno politično konotacijo. Če je že bilo karkoli narobe, so za to odgovorni tisti, ki so sestavljali pogodbe – ne pa obtoženci, ki nimajo pravnih kvalifikacij za tovrstne posle.

Podobna zgodba se je odvila v zadevi Litijska, kjer je prodajalec kazensko odgovarjal, ker je nepremičnino prodal po višji ceni, kot jo je kupil. Čeprav je bilo znano, da je bila stavba v slabem stanju, je vseeno postal kriv. Očitno se v obeh zadevah pojavlja ista odvetniška družba, a so na zatožni klopi – znova – prodajalci. Je to res pravna država?

Tudi v tem primeru smo priča političnemu obračunavanju – ker eden od obtožencev predstavlja vplivno figuro v slovenskem političnem prostoru. Ne glede na ideološko pripadnost, je to izjemno nevarno za demokratični sistem, ki bi moral temeljiti na svobodni konkurenci idej.

Težava za del političnega in medijskega prostora je očitno to, da eden izmed obtožencev vodi politično stranko z močno in stabilno bazo. Zadeva Trenta je videti kot konstrukt, zasnovan s pomočjo »ugrabljene« skupine v Specializiranem državnem tožilstvu.

To potrjuje tudi razkritje revije Reporter iz konca leta 2024 ali začetka 2025, kjer je bila objavljena obtožnica. Presenetljivo je bilo v njej zapisano, da naj bi Janša že leta 2003 želel prodati zemljišče v Trenti podjetju Imos za 20 tisoč evrov. Cenitev naj bi takrat opravila Nikolaja Gilvčert Kogovšek.

Vprašanje je, zakaj se ta podatek ni pojavil že v letih 2011 ali 2014? Odgovor se skriva v tem, da gre za standardni vzorec delovanja "kraljice postopkov". Vedno se – pogosto retroaktivno – pojavi neka priča ali dokument, na katerem potem temeljijo obtožbe. Tokrat je to cenilka Gilvčert Kogovšek, ki pa po preverjenih informacijah leta 2003 sploh ni bila pooblaščena za cenitve, temveč je bila zgolj prodajna referentka.

Janša je poleg tega dokazal, da je za omenjeno zemljišče že leta 1992 plačal 45 tisoč nemških mark, ne pa manj kot 5 tisoč, kot mu očitata tožilca. Zakaj bi potem to zemljišče leta 2003 prodal pod ceno? Noben racionalen kupec ne bi prodal nečesa za manj, kot je sam plačal. In četudi bi – bi se znova znašel v kazenskem postopku.

Skozi leta smo razkrili številne vzorce delovanja dela tožilstva, policije in sodstva, ki zavajajo s ciljem obremeniti določene posameznike. Pogodbe, ki naj bi bile pravno neoporečne, so postale osnova za več kot desetletje trajajočo kalvarijo.

Medtem pa so osrednji mediji vztrajno ponavljali, da gre za »ničvredno zemljišče«. Slovenski javnosti nikoli niso pokazali celotne slike zemljišča v Trenti! Šele proti koncu postopka je bilo javnosti predstavljeno, da gre za 15.000 m² veliko posestvo v eni najlepših dolin v Sloveniji. Takrat se je razkrilo, zakaj je Janša zemljišče kupil za tri nemške marke na kvadratni meter – kar je bila povsem običajna cena.

Kot kaže, se je cenitev Gilvčert Kogovšek znašla v spisu šele po koncu preiskave – naknadno. Nihče ne ve, kdo jo je dodal. In to ni prvič, da se je kaj takega zgodilo.

Obtožba, da naj bi bil Janša kriv, ker je prejel drugi obrok za stanovanje od podjetja Eurogradnje, ne pa neposredno od Imosa, je prav tako brez osnove. Podjetje Imos je pozneje samo odkupilo zemljišče od Eurogradnje – brez Janševega vmešavanja.

Očitek, da naj bi prav nakup zemljišča prispeval k stečaju podjetja Imos, tudi ne vzdrži. Zemljišče je predstavljalo manj kot en promil vrednosti celotnega podjetja. Kastelic je jasno pojasnil, da so bile druge okoliščine tiste, ki so privedle do stečaja.

Tudi poskus tožilstva, da bi kot dokaz navedlo zavrženo kazensko ovadbo po propadu Imosa, je zgrešen. Šlo je zgolj za poskus, da se senat prepriča, da »nekaj smrdi« – kljub pomanjkanju dokazov.

Danes, v letu 2025, alternativni mediji močno rastejo. In zelo težko bo slovenski javnosti prodati zgodbo, da je nekdo kriv, ker je nekaj kupil in kasneje prodal po višji ceni. Težko bo prepričati javnost, da je Kastelic oškodoval podjetje s poslom, ki ni predstavljal niti promila letnega prometa v podjetju. Zemljišče nikoli ni izgubilo vrednosti, ampak se je vedno prodalo na javnih dražbah, ki jih je izvajalo sodišče. Kaj je sploh bilo tukaj narobe???

Zato upamo, da bo sodni senat pod vodstvom sodnice Cvetke Posilovič sprejel razumno odločitev – in da se bo zadeva za obtožence končno končala pravično.