Pa smo tam. Že nekaj mesecev je v EU in širše, sploh pa v Bosni in Hercegovini in na Zahodnem Balkanu, govora o tako imenovanem “non paper” ali neobstoječem dokumentu, ki pa menda obstaja. Naši levičarski mediji in politiki so ga pripisali Janezu Janši, ki naj bi z njim na novo zarisoval meje med državami nekdanje juge, zlasti na območju Bosne in Hercegovine.
Piše: dr. Vinko Gorenak
Sedanja Janševa vlada je jasno zanikala, da nikoli ni niti pripravljala, ne obravnavala, kaj šele sprejela tak dokument. Jasno je tudi povedala, da ta trditev velja tudi za vse državne organe. A zavajanje naših levičarskih medijev in politikov se je nadaljevalo in neresnica se je širila po Evropi. Kaj torej storiti? Odgovor je zelo enostaven. Neresnico najlažje utišaš z objavo resnice. In Janševa vlada se je na zadnji seji odločila prav to. Z edinega dokumenta, ki v vladnih arhivih na to temo sploh obstaja, je umaknila oznake tajnosti. To pa je dokument, ki ga je leta 2011 spisal Milan Kučan, ki je bil takrat posebni odposlanec takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja za Bosno in Hercegovino. Takratni predsednik vlade in sedanji predsednik države Borut Pahor se z umikom oznake tajnosti, s tega dokumenta, ne strinja, kar seveda sploh ne razumem. Če v zapisu Milana Kučana ni nič spornega, potem ne vem, zakaj bi njegov zapis sploh še nosil oznako tajnosti, sploh pa zato, ker naj bi bil njegov zapis že objavljen v neki knjigi levičarskega zgodovinarja Boža Repeta. Vprašanje bi torej moralo biti, ali je Božo Repe kršil zakon, ko naj bi objavil poročilo Milana Kučana in ne zakaj je Janševa vlada umaknila oznake tajnosti s Kučanovega poročila o Bosni in Hercegovini.
Toda zgodovina se ponavlja. Vsakih nekaj let, po letu 1991, se je v naši politiki pojavilo tako imenovano vprašanje trgovine z orožjem iz leta 1991. Osnovni krivec in dobičkar iz tistega časa, naj bi bil Janez Janša. Čeprav je že leta 1996 tožilstvo temeljito preiskalo vse dokumente na to temo in zavrglo vsak dvom o kakršnemkoli kaznivem dejanju na to temo (levičarski mediji in politiki še danes trdijo, da je ovadbo zavrgla Barbara Brezigar, kar je čista laž, zavrgel jo je neki tožilec, imena se v tem trenutku ne spomnim). Še pred dnevi sem poslušal bivšega predsednika države Danila Türka, ki je trobezljal prav to, torej o nerazčiščeni situaciji okoli trgovine z orožjem.
V zvezi s tem naj se vrnem k trditvi, da se zoper laž lahko boriš le z objavo resnice. Tega smo se zavedali tudi aprila 2011, ko so levičarski mediji in politiki ponovno, ne vem več kolikokrat, začeli z obujanjem trgovine z orožjem. Bližal se je pač predvolilni čas.
Poslanci SDS smo takrat zahtevali izredno sejo Državnega zbora, na kateri smo predlagali, da notranje ministrstvo, obrambno ministrstvo in predsednik države (ti imajo vse dokumente o tako imenovani trgovini z orožjem, ki pa so zaupni), z omenjenih dokumentov umaknejo stopnjo tajnosti in jih tako razkrijejo javnosti.
Ker sem bil takrat nosilec te točke dnevnega reda DZ, sem se ločeno sestal s tremi kriminalističnimi preiskovalci trgovine z orožjem, med njimi z Dragom Kosom, Marjanom Erhatičem in mislim, da s pokojnim Bojanom Gričarjem. Vsem trem sem ločeno zastavil enostavno vprašanje: “Ali obstaja en sam dokaz, da je Janez Janša v zadevi trgovine z orožjem v žep pospravil en sam dinar, tolar ali nemško marko?” Javno sem tudi povedal, da bom v primeru pozitivnega odgovora izstopil iz SDS. Toda njihov odgovor je bil jasen: “Ne”.
Toda naj ponovim, tajne dokumente, na temo trgovine z orožjem, ima lahko le notranje in obrambno ministrstvo, ter predsednik države.
Notranja ministrica je takrat bila Katarina Kresal, obrambna ministrica je bila Ljubica Jelušič, predsednik države pa je bil Danilo Türk. Vsi trije so sporočili, da oznak tajnosti iz dokumentov o trgovini z orožjem ne bodo umaknili, ker bi to škodovalo interesom Slovenije. Enak sklep je sprejela tudi takratna leva politična večina v Državnem zboru.
Po se vrnimo k resnici. Če bi bilo v trgovini z orožjem karkoli narobe, sploh pa če bi se z njo okoristil Janez Janša, bi bilo v njihovem interesu, da vse dokumente pokažejo javnosti. Toda za kaj takega se niso odločili. Že vedo zakaj.
Nekaj podobnega se dogaja sedaj. Če tako imenovani “Non paper” , ki naj bi ga spisala ali sprejela ali razširjala Janševa vlada, potem naj ga objavijo in ne nakladajo. Če pa obstaja le dokument, ki ga je spisal Milan Kučan leta 2011 in govori o Bosni in Hercegovini in mejah na Balkanu, pa je tudi prav, da postane ta dokument javen. Bomo le vedeli pri čem smo.
vir: vinkogorenak.net
