Sekularizacija, zaton krščanstva in vzpon duhovnosti izven cerkva?

Piše: Milan Gregorič

Kanadski filozof Charles Taylor je v intervjuju za L'Osservatore Romano (Družina, Slovenski čas št. 116/2019) opozoril na agresivni nastop sekularizacije (ločitve cerkve od države, pr. avt.) v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, kot težnje po opuščanju vere oz. konca religije. Kar pa se ni zgodilo, kajti »duhovnost ni izginila, kakor ni izginilo tudi hrepenenje po nečem večnem…, ampak je dobilo le nove izraze«. Nesporno pa je, da je krščanstvo v razvitem Zahodu v zatonu, da se cerkve praznijo, da je vedno manj duhovnikov, redovnikov in redovnic, da pada število sklenjenih krščanskih zakonov in krstov ipd. Taylor je še dejal, da so »pretirana obramba tradicije in fundamentalni tokovi krščanstva pregnali iz Cerkve veliko ljudi, ki so zaradi tega izgubili vero. Cerkev bi morala spoznati in sprejeti, da v duhovnosti obstaja pluralnost. Če je namreč za ene pot krščanstvo, za druge to ni«. Rešitev je v odprti identiteti, v določeni ponižnosti in v dopuščanju, da se lahko tudi kristjani zmotijo. Dejstvo, da danes v zahodnem svetu ljudje iščejo svojo osebno duhovno identiteto, še pravi Taylor, »je nekaj, kar je zelo blizu  krščanskemu izročilu«. Prihaja torej duhovnost brez krščanstva, za katero še ne vemo, kakšna bo, kot tudi ne vemo, kakšen bo odnos med krščansko in novo duhovnostjo, in ali bo Cerkev znala sprejeti, podpreti ali celo zaobjeti novo duhovnost in na kakšen način.

Med misleci, ki iščejo odgovor na ta vprašanja, je tudi mag. Vinko Ošlak, ki tudi on ob krizi v Cerkvi ostro kaže s prstom na problem cerkvenih dogem oz. neizpodbitnih resnic. Ob prebiranju Rebulovih kolumen v Družini je npr. zapisal (Reporter, 29. 4. 2017), da je »vsaka druga kolumna izpod njegovega peresa genialna, prav tako pa je vsaka druga povsem mimo. Kadar ga zavedejo značilne zmote katolicizma, kakor kult Marije, svetnikov in angelov, prikazovanja, skratka okultizem (nauk o skrivnih neznanih silah, pr. avt.), prikrit v Katoliški Cerkvi, pade, celo zelo globoko. Ko pa piše o Kristusu, je kakor naš brat. Tu ne vidim kaj dosti razlik med svojimi in njegovimi pogledi. Tako on menda moli zame, da bi se vrnil Rimu, jaz pa molim zanj, da bi se obrnil v smer večnega Jeruzalema…« Duhovnik in publicist Bogdan Vidmar pa priznava, da smo priča vedno ostrejšemu razhajanju tudi znotraj same Cerkve, to je »med t. i. konservativnimi in liberalnimi strujami. Vendar ta razhajanja niso nova…in Cerkev se je skozi zgodovino prenavljala in spreminjala svoja stališča, če npr. pomislimo na njen odnos do Judov, do vprašanja verske svobode, do pogreba samomorilcev, mrtvorojenih otrok idr…« Pri tem pa se sprašuje, do kakšnega razvoja Katoliške Cerkve lahko pride v prihodnosti. Na njena vrata namreč trkajo nova in nova resna vprašanja, kot so »nerazvezljivost zakona, prepoved obhajanja ljudi, ki živijo v izvenzakonskih skupnostih, problem spolnosti pred poroko, odnos do istospolnih zvez…« K čemur bi lahko dodali tudi vprašanje odprave celibata duhovnikov, žensko duhovništvo in še marsikaj drugega, kar so nekatere krščanske Cerkve že davno sprejele za normalno. Nedavno preminuli dr. Marko Kremžar, politik, ekonomist, pisatelj in publicist ter ena osrednjih osebnosti slovenske diaspore v Argentini je v intervjuju v zadnji številki Domovine, v  svoji neuničljivi veri v človeka in življenje, dejal, da se katoliška cerkvena barka ne bo potopila, »dokler bo vsaj nekaj parov rok metalo vodo čez krov, pa četudi le s prgišči«. Geza Erniša, predstojnik evangeličanske Cerkve v Sloveniji, tudi priznava (Novi glas, 7. 11. 2019), da je Cerkev v stiski in to predvsem zaradi tega, »ker se je v preteklosti oddaljila od karitativnosti, svojega prvobitnega poslanstva«, se usmerila k premoženju, in si s tem zapravila zaupanje ter bo pot nazaj mučna in dolgotrajna. Na kar, končno, neprestano opozarja tudi papež Frančišek. Ne nazadnje visi nad krščanstvom poleg navedenih problemov in dilem tudi grožnja terorizma. Lani je bilo npr. po podatkih medijev napadenih okrog 10.000 krščanskih cerkva, največ s strani džihadistov, tudi v Evropi, s poudarkom na Franciji. Tudi sicer vse več islamskih klerikov napoveduje propad krščanske civilizacije in ni videti, da bi kristjane to pretirano skrbelo. Britanski zgodovinar, književnik in publicist Keith Miles opozarja, da  se je civilizacija, kakršno poznamo v Evropi, v veliki meri razvila iz krščanstva, in se razširila po celem svetu, a je zadnje čase, ob grožnjah in terorju džihadistov, tudi pod silovitim pritiskom ateistov in sekularistov, zato bi se moral Zahod bolj osredotočiti »na ta napad na evropsko dediščino«

Nekaj misli o Bogu in o tem, kdo je lahko kristjan

Papež Frančišek je ob neki priložnosti dejal, »da ni nujno verjeti v Boga, da bi bil dober človek. Tradicionalno verovanje v Boga je tudi malo zastarelo. Za mnoge je lahko cerkev tudi narava…Nekateri najboljši ljudje v zgodovini niso verjeli v Boga, medtem ko so mnogi, ki so verjeli, delali najhujše stvari v njegovem imenu«. Misli, ki so več kot dokaz, da se lahko tudi Katoliška Cerkev spreminja, saj bi ga v času inkvizicije zaradi teh besed verjetno dali na grmado. Dr. Tine Hribar, ki javno priznava, da ne verjame v Boga, pa hkrati trdi (Reporter, 15. 1. 2018), da ga ne zanika. Meni, »da smo dediči velike ontološke naivnosti razsvetljenske tradicije, ki resnico reduciramo na tisto, kar je mogoče dokazati v naravoslovnih vedah«. Vendar so stvari, ki vodijo naše življenje, ki pa jih ne moremo dokazati, kot znanstveniki svoje naravoslovne domneve. Zato »danes, ko koncept Boga regulira toliko življenj, tudi na Zahodu, ko se v njegovem imenu bije toliko bitk, je težko reči, da ne obstaja«. Filozof, pesnik in prevajalec Gorazd Kocjančič pa je v nekem intervjuju za Sobotno prilogo Dela dejal, »da se je v Evropi zgodila ena najhujših možnih tragedij in sicer izguba Boga…Kajti o Bogu v tem v dir pognanem času razmišlja le še malokdo in z izginjanjem etike in usihajočim odnosom do vrednot se družba siromaši«. Ob neki predstavitvi moje avtobiografske knjige Stati v areni je bilo tudi meni postavljenih nekaj zelo osebnih vprašanj o moji vernosti, odnosu do Boga idr. Prisotne sem spomnil ne neko izjavo dr. Andreja Capudra, da je namreč Evropa v zadnjih dveh stoletjih ustvarila človeka, ki je našel Boga v samem sebi, ter ureja stvari z njim brez posrednikov in Cerkve, pa da takih ljudi ne moreš kar tako razglašati za brezbožce, in da Cerkev to premalo upošteva. Dejal sem, da tam nekje vidim tudi sebe.

Svojega Boga sem našel v mojem notranjem glasu, ki mi govori, kaj smem delati in česa ne, pa tudi kaj moram storiti in česa ne smem opustiti, ker je tudi to lahko greh, kot tudi v vesti, ki me kaznuje, če storim kaj hudega. In tudi to se mi je že zgodilo v življenju ter sem bil zato težko kaznovan. Doživel sem pravi pekel že na zemlji in mi ni bilo treba niti umreti.                                                 

Milan Gregorič