V uvodnem delu članka si dovoljujemo nekaj sarkastične svobode, saj gre za situacijo, ki jo je težko razumeti zgolj skozi suhoparno pravno terminologijo. Kje je ta sarkastična svoboda trčila ob »neznano resnico«, ki jo lahko vsak »neznani bralec« po svoje — seveda povsem »neznano svobodno« — interpretira, pa boste neznano kdaj in neznano kako presodili sami.
Branko Masleša, predsednik Vrhovnega sodišča RS v obodbju 2010 do 2016 ter oče Marka Masleše. (Foto: Posnetek zaslona- Siol)
UVOD
Morda se na prvi pogled zdi beseda »neznano« povsem nedolžna. A v Sloveniji so nekateri zaradi te besede končali kot po krivem obsojeni. Šele Ustavno sodišče je odpravilo krivične sodbe, ki so temeljile prav na pravno spornem in ohlapnem pojmu »neznano«.
Zakaj omenjamo to besedo? Ker jo pravno zelo dobro pozna nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča in dolgoletni vrhovni sodnik Branko Masleša, oče sveže okrožnega tožilca v ODT Koper Marka Masleše. Prav tako jo v pravnem smislu odlično pozna dr. Zvonko Fišer, sedanji član Državnotožilskega sveta, nekdanji ustavni sodnik in nekdanji generalni državni tožilec.
Za osvežitev spomina: Fišer je funkcijo generalnega državnega tožilca opravljal od 4. maja 2011 do 4. maja 2017. Istočasno je takrat funkcijo predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zastopal Branko Masleša. Zato je obema kristalno jasno, kaj v pravnem smislu pomeni pojem »neznano«, še posebej glede na to, da so Fišerjevi podrejeni uradniki na kraljici postopkov v času njegovega vodenja tožilstva uspeli prepričati vse stopnje slovenskih sodišč s pravno problematično obtožnico, ki je temeljila na pojmu »neznano«.
Le Ustavno sodišče Republike Slovenije je soglasno zavrnilo takšno pravno konstrukcijo, kar je bilo dobro tudi zato, ker bi verjetno evropske sodne institucije takoj obsodile takšno pravno prakso.
Zato smo se odločili, da tudi mi v pravnem smislu izgradimo zgodbo o imenovanju Marka Masleše, sina Branka Masleše, na položaj okrožnega tožilca v Kopru. Kot smo že zapisali v članku z naslovom »Konflikt interesov!? Marko Masleša nadzira občino Ankaran kot nadzornik in hkrati vpliva na koprsko tožilstvo kot tožilec!?«, smo se postavili v vlogo člana Državnotožilskega sveta in opazili najmanj dve resni zadevi, zaradi katerih ga kot kandidata verjetno ne bi podprli.
Zvonko Fišer, sedanji namestnik Državno tožilskega sveta in nekdanji generalni državni tožilec v obdobju 2011-2016. (Foto: Posnetek zaslona- Žurnal24)
Zdaj pa si zamislite, da ste tožilec, ki po uveljavljeni tožilski praksi dr. Zvonka Fišerja sestavi naslednjo obtožnico:
Na neznanem kraju, ob neznanem času, v neznanem lokalu, z neznano kavo, neznano močno ali neznano blago, sta se po neznanem dogovoru, izrečenem v neznanem jeziku, sestala neznana akterja z neznanimi nameni, neznano na kakšen način, neznano kje. Cilj je bil stopiti v stik s Fišerjem in Maslešo ter se neznano dogovoriti o neznanem terminu odločanja o neznani zaposlitvi Marka Masleše, v dogovoru z neznano osebo, katere ime se začne na črko B, in po neznanem premisleku taktike neznane osebe s priimkom na črko M. Neznana oseba na črko B se je neznano kje spomnila, da pozna člana Državnotožilskega sveta, katerega ime se začne na črko Z, in ta neznana oseba ve, da bo ta član s priimkom na črko F dosegel, da bodo člani Državnotožilskega sveta na neznan način potrdili Marka Maslešo za okrožnega tožilca v Kopru.
Neznani so tudi naslednji podatki:
Neznan dokument, ki je določil čas razpisa za okrožnega tožilca v Kopru.
Neznani kriteriji, ki jih je kandidat izpolnjeval.
Neznan razlog, zakaj ravno Koper.
Neznana strokovna priporočila, ki so ga predlagala.
Neznani »slep« razpis, za katerega so vsi vedeli, kdo je favorit.
Neznano, kako se v tem procesu pojavi priimek Masleša.
Neznano, kako vsi molčijo glede konflikta interesov.
Neznano, zakaj so pravna mnenja ostala prezrta.
Neznano, zakaj Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ni ukrepala.
Neznano, kako dolgo bomo kot družba še dopuščali, da so kadrovski postopki v pravosodju vse drugo kot transparentni.
A eno dejstvo ni več neznano: Znano je, da se je sin nekdanjega najvišjega sodnika v državi, Marko Masleša, znašel na mestu okrožnega tožilca v Kopru, čeprav obstajajo tehtni razlogi, zakaj ta položaj ni združljiv z njegovo dosedanjo politično funkcijo.
Sedanja generalna državna tožilka Katarina Bergant in sveži okrožni tožilec na ODT Koper Marko Masleša. (Foto: Posnetek zaslona- Vrhovno državno tožilstvo)
PRAVNA DEJSTVA: ZAKAJ FUNKCIJA NADZORNIKA V NADZORNEM ODBORU OBČINE IN POLOŽAJ TOŽILCA NE GRESTA SKUPAJ? Ker je funkcija nadzornika v nadzornem odboru občine politična funkcija!
Kako lahko na položaj, ki zahteva najvišjo stopnjo politične neodvisnosti, imenuješ osebo, ki opravlja politično funkcijo? In kako dolgo bo o tem še molčal Državnotožilski svet?
Priznamo, uvod članka je bil namerno ciničen in sarkastičen. A to je realna slika slovenskega pravosodja. Geslo našega medija je »brez dlake na jeziku« in hitro boste ugotovili, kdo so domnevni ključni akterji v zaposlitvi Marka Masleše.
V nadaljevanju pa sledi pravno argumentirana razlaga, zakaj oseba, ki zaseda položaj nadzornika občine, enostavno ne sme postati okrožni tožilec — ne glede na to, ali mu je ime Luka Perš, Janez Novak, Marija Horvat, Lojze Dolinar (imena so zgolj ilustrativna).
To je ključni dokument, zakaj je sporno imenovanje Marka Masleše iz vidika konflikta interesov in politične okuženosti funkcije opravljanja neodvisnega dela okrožnega tožilca. Ker tožilec ne more opravljati POLITIČNE FUNKCIJE! PIKA! (Foto: Posnetek zaslona- Občina Ankaran)
Zakonodaja v Sloveniji, kljub vsem »neznankam«, vsebuje nekatere zelo jasne določbe. Po Zakonu o lokalni samoupravi (ZLS) je članstvo v nadzornem odboru občine politična funkcija. Nadzorni odbor je organ, ki nadzoruje delo občinske uprave, občinskega sveta in župana — torej gre za del političnega nadzora na lokalni ravni.
Druga ključna pravna norma je Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), ki določa, da morajo biti pravosodne funkcije povsem ločene od političnega delovanja. Praksa in mnenja Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) že vrsto let jasno opozarjajo, da tudi članstvo v nadzornem odboru občine šteje za politično funkcijo oziroma funkcijo, ki vzbuja dvom v neodvisnost osebe, če ta zasede tožilski položaj.
Poleg tega je očitno, da je okrožni državni tožilec del represivnega aparata države, ki mora biti popolnoma neodvisen od lokalnih političnih struktur. Konflikt interesov je v takem primeru več kot očiten — oseba, ki je do pred kratkim nadzirala lokalno politiko, lahko kot tožilec obravnava iste ljudi ali strukture, ki jih je politično nadzirala.
Ali se predsedniku Državno tožilskega sveta Hariju Furlanu ne zdi sporno, da so pod njegovim vodstvom izbrali za prosto delovno mesto okrožnega tožilca v Kopru osebo, ki je še hkrati nadzornik v nadzornem odboru v sosednji občini!? (Foto: Posnetek zaslona- Delo)
Na to težavo so v preteklosti opozarjali številni pravniki, med njimi tudi dr. Rajko Pirnat. Skupne ugotovitve so jasne: prehod s politične funkcije v pravosodje brez vmesne karenčne dobe in brez jasnih zakonodajnih omejitev spodkopava videz nepristranskosti pravosodja.
Podobno velja v mednarodnem prostoru. Beneška komisija, GRECO in OECD so v svojih priporočilih Sloveniji večkrat očitali politično prepletenost pravosodja in pomanjkljivo zaščito pred konflikti interesov.
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v številnih sodbah opozorilo, da ni dovolj zgolj dejanska nepristranskost sodnikov in tožilcev — biti mora zagotovljen tudi videz nepristranskosti. Če torej javnost utemeljeno dvomi v neodvisnost tožilca zaradi njegove pretekle politične vloge, je načelo nepristranskosti že okrnjeno.
Slovensko pravosodje se že leta sooča s težavami pri kadrovanju. Postopki so pogosto netransparentni, ključna mesta zasedajo osebe z močnimi političnimi ali družinskimi povezavami. Kadrovanje v tožilstvu in sodstvu ostaja eden najobčutljivejših segmentov pravne države.
Primer Marka Masleše ni osamljen. Je simptom sistemske bolezni, kjer zakulisna dogovarjanja, politični vplivi in pomanjkanje nadzora omogočajo imenovanja, ki zbujajo dvom v integriteto pravosodja.
Pomembno je poudariti, da članek ne diskreditira osebno Marka Masleše. Problem ni on kot oseba, temveč način in okoliščine njegovega imenovanja, ki jasno kažejo na sistemsko spornost ter potrebo po večji zakonodajni jasnosti in spoštovanju standardov neodvisnosti.
V času, ko se Slovenija sooča s krizo zaupanja v pravosodje, si ne moremo več privoščiti »neznanih« dogovorov, »neznanih« imenovanj in »neznanih« povezav, ki mečejo dvom na neodvisnost ključnih institucij pravne države.
Zakonodajalec mora nemudoma zapreti zakonodajne vrzeli, ki omogočajo tovrstne kadrovske prakse, Komisija za preprečevanje korupcije pa mora dosledno ukrepati povsod, kjer obstaja utemeljen sum konflikta interesov.
Pravosodje mora biti ne le neodvisno, temveč se mora to tudi jasno videti. Dokler bodo o imenovanjih v tožilstvu odločale politične povezave in ne strokovni kriteriji, bo del javnosti prepričan, da so postkomunistični vplivi in »zlata deca« nekdanjega režima še vedno prisotni v ključnih institucijah pravne države.
Primer Masleša kliče po sklicu nujne seje Državnotožilskega sveta, ki bi jo moral zaradi novih dejstev sklicati predsednik Harij Furlan ali vsaj njegov namestnik Zvonko Fišer. Člani sveta bi morali še enkrat temeljito premisliti, ali lahko oseba, ki zaseda politično funkcijo nadzornika občine, hkrati postane okrožni državni tožilec.
Kot ste lahko razbrali iz zgornjega, obstaja veliko pravnih in strokovnih argumentov, zakaj je tovrstna kadrovska odločitev zelo sporna. Verjetno bomo posegli po vseh zakonitih možnostih, da se primer imenovanja Marka Masleše za tožilca do potankosti razjasni.
Nekdanji generalni državni tožilec v obdobju 2011-2017 Zvonko Fišer, sedanja generalna državna tožilka Katarina Bergant in Branko Masleša, predsednik Vrhovnega sodišča RS od leta 2010 do 2017. (Foto: Posnetek zaslona- Žurnal24, Siol, vrhovno državno tožilstvo)
Enaka merila bi morala veljati za kogarkoli — Luko Perša, Karla Jeriča, Petro Izabelič, Erika Hmelja, Lariso Campe ali kogarkoli drugega (vsa imena razen avtorjevega so izmišljena). Če bi pred imenovanjem za tožilca opravljali politično funkcijo v nadzornem odboru občine, bi njihovo kandidaturo takoj zavrnili, dokler ne bi pravočasno in transparentno odstopili s politične funkcije.
Vprašanje je: Zakaj tega ni storil Marko Masleša? So to vedeli člani Državnotožilskega sveta? Bo zdaj, po tem razkritju, odstopil vsaj kot član nadzornega odbora občine Ankaran? Bomo videli.
Luka Perš
