V zadnjem obdobju smo v slovenski javnosti lahko spremljali vse večje konflikte med delom romske skupnosti na območju nekaterih dolenjskih občin ter območjem občine Kočevje – največje občine po površini v državi.Vse kaže, da je vrag vzel šalo. Tisto, kar se je dolgo le tiho slutilo, je žal pripeljalo do enega najbolj tragičnih dogodkov letošnjega leta. Kot so poročali na portalu Moja Dolenjska, ekskluzivno pa je smrt razkril spletni medij Domovina, je štiridesetletni natakar Aleš Šutar iz novomeškega lokala Pri Vodnjaku na Glavnem trgu umrl zaradi posledic hudega fizičnega napada, ki naj bi ga nad njim izvedli mlajši pripadniki ene izmed dolenjskih romskih skupnosti.Foto: Posnetek zaslona-DomovinaZakaj je umrl? Ker se je kot odgovoren oče odzval klicu svojega sina, ki ga je poklical v stiski, da ne more mirno zapustiti prizorišča, saj mu je manjša skupina mladih fantov romske skupnosti grozila s fizičnim nasiljem. Možno je tudi, da je imel pokojni novomeški natakar z napadalci v preteklosti že stik na svojem delovnem mestu. Več informacij o okoliščinah tragičnega dogodka bo verjetno v prihodnjih dneh podala novomeška policija.V zadnjih mesecih je bilo v Državnem zboru vloženih več pobud in zakonskih predlogov, ki so želeli institucionalno nasloviti romsko problematiko na Dolenjskem in Kočevskem. A poslanci sedanje, samooklicano progresivne vladajoče koalicije so vse predloge zavrnili. Zdaj se je zgodilo najhujše. Policija je svoje delo opravila profesionalno in hitro prijela osumljenca.Umrli Aleš Šutar-Aco. (Foto: Posnetek zaslona-Moja Dolenjska)Smrt novomeškega natakarja Aleša Šutarja predstavlja prelomnico (turning point) v razumevanju in obravnavi romske problematike na območju Dolenjske in Kočevja. Vlada pod vodstvom dr. Roberta Goloba si je predolgo zatiskala oči. Nekdo bo moral v tej zadevi prevzeti politično odgovornost. Prvi na seznamu bi morali biti ministri Boštjan Poklukar, Andreja Katič in Luka Mesec.Morda pa se bo ob tem tragičnem dogodku trenutna vlada končno prebudila iz svojih »progresivnih sanj« in začela sprejemati konkretne ukrepe, ki jih od nje že dolgo pričakujejo prebivalci Dolenjske in Kočevskega območja.To je točka preloma, na kateri bi lahko politična levica izgubila prihodnje volitve. Kajti progresivna drža brez realnih rešitev ostaja le utopija. Ob tem pa velja poudariti: tudi pripadniki romske skupnosti bodo morali sami znotraj svojih vrst zagotoviti red in spoštovanje skupnih pravil, zlasti na območjih, kjer so napetosti že dolgo prisotne.Če se lahko večinsko prebivalstvo v Prekmurju z Romi uspešno razume in sobiva že več kot pet desetletij, potem bi bilo mogoče podobno sožitje doseči tudi na Dolenjskem in Kočevskem. To pomeni, da tam obstaja globlji, dolgotrajnejši konflikt, ki se ga politika doslej ni lotila iskreno in sistemsko.Aleš Šutar. (Foto: Posnetek zaslona-Moja Dolenjska)Upajmo, da se bodo tudi v teh skupnostih končno vzpostavili odnosi, kot jih poznamo v Prekmurju – odnosi spoštovanja, sožitja in medsebojnega razumevanja.Če pa se ob tem tragičnem dogodku trenutna vlada, zaslepljena z ideološko »globalistično« in »woke« miselnostjo, ne bo streznila in pogledala resnici v oči, bo to točka preloma, na kateri bo izgubila prihodnje parlamentarne volitve. Čas je za resno ukrepanje.Luka Perš

V našem mediju smo med drugim predstavili slovenski javnosti zgodbo o domoljubnem podjetniku iz Ajdovščine Aleša Štrancarja. Kot smo opazili, je v preteklem mesecu bil Štrancar deležen prekomerne medijske pozornosti osrednjih slovenskih medijev. Ob najavi našega članka z naslovom DOKUMENTI !!! #PRAVA RAZISKOVALNI TEDEN ALEŠ ŠTRANCAR: UVOD V POSLOVNO POLITIČNO SAGO DOMOLJUBNEGA PODJETNIKA ALEŠA ŠTRANCARA , da bomo predstavili serijo dokumentov, je sledil verjetno tri tedenski medijski pogrom zaradi vsebine enega tvita, ki ga je delil Štrancar na svojem profilu na X. Sledila je objava naše trilogije člankov o Alešu Štrancarju z naslovi I. DEL TRILOGIJE DOKUMENTI ŠTRANCAR: Znanstvenik, podjetnik in tarča interesov vzporednega mehanizma v Sloveniji in Avstriji , II. DEL TRILOGIJE DOKUMENTI ŠTRANCAR: MED KONSTRUKCIJO IN RESNICO in III. DEL TRILOGIJE AVSTRIJSKI DOKUMENTI ŠTRANCAR: Gonja proti Alešu Štrancarju – politika, interesi in sodna resnica! in glej ga zlomka, spet se je zgodil režiran medijski pogrom v osrednjih medijih na njegovo delo. Aleš Štrancar pa predstavlja težavo za sile vzporednega mehanizma, saj je eden redkih uspešnih podjetnikov v Sloveniji, ki se uklanja njihovim političnim in poslovnim interesom.Foto: Posnetek zaslona-NecenzuriranoKo smo nazadnje pisali o podjetju Bia Separations, smo tudi zapisali, da nismo mogli vseh dokumentov in celotnega zgodbe objaviti v treh delih. Zato vam tokrat predstavljamo vsebino uradnih policijskih zaznamkov Republike Avstrije, kjer je več kot očitno, da so hoteli Štrancarja in njegovo ekipo dobesedno finančno uničiti, še preden bi podjetje Bia Separations doseglo svojo vrednost na trgu.To se je tudi izkazalo v letu 2020, ko je Štrancar prodal podjetje nemškemu Santoriousu za 360 milijonov evrov. Sam pa je povedal, da bi moral takšno podjetje realno prodati po trikratni vrednosti, kot ga je prodal je povedal v intervjuju v oddaji Ura resnice voditelja Bojana Požarja. Aleš Štrancar in njegova najožja ekipa so ves čas verjeli, da jim bo uspelo. A pot do uspeha je bila trnova in še zdaj je mnogo preprek. Zaradi tega popolnoma razumemo javno nastopanje Štrancarja. Takrat, ko je bil v najhujših težavah je bil sam in takrat mu ni pomagal nihče. Aleš Štrancar predstavlja težavo za večinsko vzporedno mehanistično tranzicijsko politično gospodarsko omrežje. Gre za enega redkih javnih oseb, ki je v svojih izjavah večkrat kritičen do levega političnega pola, ob tem pa tudi ne molči, če si po njegovem mnenju kakšno kritično besedo zasluži tudi politična desnica v naši državi. Ob tem pa je za omrežje vzporednega mehanizma naredil še eno »bogokletno« dejanje. Že to, da si upa v Sloveniji postavljati jumbo plakate z domoljubno vsebino ali pa s kritičnimi zapisi do sedanje vlade, je za young in old boyse preveč. Ob tem pa si še upa biti lastnik dveh medijev- Domovina in Info360.Ampak zdaj vam bomo predstavili še enkrat nekatera dejstva, ki so jih izpostavili Aleš Štrancar, dr. Alfred Matzka in Zochbauer Emmerich . Kot si boste lahko ogledali na koncu članka je bil Štrancarjev del ekipe podvržen ves čas silam spornega avstrijskega špekulativnega kapitala, ki je hotelo uspešno slovensko podjetje poslovno uničiti.Foto: Prava.siKo je skupina slovenskih znanstvenikov leta 1998 ustanovila BIA Separations d.o.o., je šlo za klasično zgodbo pionirjev. Dr. Aleš Štrancar in njegova ekipa so razvijali prebojno monolitno tehnologijo za čiščenje biomolekul, njihova vizija pa je segala daleč čez slovenske meje. To je bila znanstvena zgodba, zgrajena na znanju, predanosti in upanju. Nihče od njih si ni predstavljal, da bo njihovo podjetje čez desetletje ujeto v finančno past, ki jo bo mojstrsko spletel nekdo, ki z znanostjo ni imel nobene povezave.Leto 2007 je bilo prelomno. V podjetje vstopi Josef Schroll, avstrijski poslovnež, ki ga ustanovitelji osebno sploh niso poznali. Njegov pogoj za investicijo je bila ustanovitev avstrijske družbe BIA Separations GmbH, ki naj bi imela prodajne pravice in upravljala investicije. A v resnici je šlo za prvi natančno postavljen temelj tihega prevzema. »Schrolla sem prvič videl šele ob podpisu pogodbe,« je kasneje povedal dr. Aleš Štrancar. »Ni govoril angleško, ni bilo nobenih vsebinskih pogovorov. Vse je vodil Krejs.« Dr. Franz Krejs, ki je postal finančni direktor in predsednik shareholder committeeja, je bil Schrollova desna roka in ključna figura v ozadju finančnih odločitev. Alfred Matzka je ob teh začetkih opozoril, da se mu je »zdelo nenavadno, kako malo vpogleda je imela znanstvena ekipa v finančne dogovore«, kar je bila prva rdeča luč.Od leta 2008 do 2012 je Schroll podjetju dajal posojila. Na papirju kot podpora rasti, v resnici pa kot instrument nadzora. Obrestne mere so bile visoke, pogodbe stroge, finančna odvisnost od enega človeka pa je rasla kot primež. »Vedno sem govoril, da rabimo lastniški kapital, ne samo dolgov,« je dejal Štrancar. »Toda Krejs je imel vedno zadnjo besedo.« Schroll ni želel formalnega večinskega lastništva, ampak pozicijo dejanskega lastnika brez odgovornosti, doseženo prek finančnih vzvodov. Zochbauer Emerich je kasneje opisal, da se je »že takrat v ozadju čutilo, da obstaja vzporedni center moči, ki ni imel nič z laboratorijem ali razvojem, temveč samo z denarjem«.Leta 2011 sta v podjetje vstopila strateška vlagatelja JSR Corporation in Scivax Corporation iz Japonske. Na papirju je to pomenilo svež kapital in razvojno širitev. V resnici pa so njihova sredstva služila za gašenje starih dolgov. »Japonci so mislili, da investirajo v prihodnost, v resnici so financirali preteklost,« je dejal Štrancar. Večina denarja ni končala v laboratorijih, temveč v vračilu Schrollovih posojil. Zochbauer je opozoril: »Že takrat mi je bilo čudno, da japonski denar odteka v Avstrijo. Ni šel v tehnologijo, šel je v žepe Schrolla.«Leto 2013 je prineslo eksplozijo notranjega konflikta. Štrancar je ugotovil, da je Schroll neupravičeno prejel vračilo 550.000 evrov tihega kapitala. Ko je Krejsu rekel, da je treba denar vrniti, je sledil pritisk. »Od takrat so mi začeli zapirati dostop do financ,« je povedal. Matzka je to obdobje opisal kot »odprto vojno za nadzor«. Schroll je postal dejanski center odločanja, znanstvena ekipa pa je izgubila vpliv.Marec 2015 je prinesel dogodek, ki je zaznamoval vse nadaljnje korake. V notarski pisarni Herbst Kinsky Rechtsanwälte GmbH na Dunaju je bil podpisan notarski zapis, s katerim je Schroll pridobil izvršilno zastavno pravico na deležih slovenskega podjetja. Strancar je bil prepričan, da podpisuje Term Sheet, kot mu je zagotavljal pravnik dr. Dubsky. »Nisem se zavedal, da podpisujem pogodbo, ki daje Schrollu pravico do mojega podjetja,« je dejal Štrancar.Foto: Prava.siZochbauer je opozoril, da mu je bilo »zelo čudno, da Dubsky ni nastopal kot zastopnik, ampak kot pasivni prenašalec informacij«. S tem podpisom je Schroll pridobil pravni ključ, s katerim je lahko podjetje prevzel brez soglasja soustanoviteljev.Avgusta 2015 je Schroll sprožil postopek za prevzem 75 % deležev podjetja in poskušal razrešiti Štrancarjev direktorski položaj. »Krejs mi je takrat ponujal štirikrat višjo plačo, če ‘sodelujem’,« je povedal Štrancar. »To je bila podkupnina. Rekel sem ne.« Matzka je to opisal kot hiter, usklajen manever, ki ni bil improviziran, temveč pripravljen že dolgo. Vzporedno so bili zaposleni pod pritiskom, da sprejmejo Schrollovo “lastništvo”. Leto 2016 je prineslo formalni zlom avstrijske strukture. BIA Separations GmbH je šla v stečaj, stečajni upravitelj WAGNER pa je od BIA Slovenija zahteval vračilo 1,5 milijona evrov.Štrancar je dejal: »Imel sem občutek, da je pod vplivom Schrolla. Hotel sem rešiti podjetje, a vsi pravni instrumenti so delovali proti meni.« Zochbauer pa je opozoril, da upravitelj nikoli ni izterjal 550.000 evrov, ki jih je Schroll neupravičeno prejel nazaj: »Kot da obstajajo pravila — in potem obstajajo pravila za Schrolla.«V tem obdobju je bilo podjetje finančno izčrpano, a slovenska enota je kljub vsemu preživela. Pomembno vlogo so imeli japonski vlagatelji, ki so šele po letu 2016 začeli aktivno varovati osnovno tehnologijo. »Njihov denar je bil sprva zlorabljen, a brez njihove prisotnosti podjetje verjetno ne bi preživelo,« priznava Štrancar. On sam je v zadnjih letih več časa preživel pri pravnikih kot v laboratoriju.Foto:Prava.siCeloten primer je učbeniški primer tihega prevzema prek finančnih mehanizmov. Najprej posojila namesto lastniškega kapitala, s katerimi podjetje postane odvisno. Nato notarski zapis z izvršilnim naslovom, ki omogoča prevzem brez soglasja. In nazadnje izvršba in stečaj v tujini, ki ustvarita pritisk brez dejanskega odkupa deležev. Schroll je postopoma postal gospodar podjetja, ne da bi zanj dejansko plačal.Pričevanja treh ključnih oseb razkrivajo notranjo dinamiko tega postopka. Štrancar pravi: »Nisem bil naiven. Bil sem prepričan, da razumem, kaj podpisujem. A Dubsky me je zavajal. Bil sem prepričan, da gre za Term Sheet, ne za notarski izvršilni zapis.« Matzka opozarja: »Prevzem ni bil improviziran. Bil je pripravljen že dolgo.« Zochbauer Emerich pa dodaja: »Najbolj čudno je bilo, da institucije nikoli niso odreagirale pravočasno. Kot da je Schroll igral po pravilih, ki jih drugi niso poznali.«Zgodba BIA ni zgodba o klasičnem poslovnem neuspehu. Tehnologija je bila vrhunska, proizvodnja stabilna, partnerji ugledni. Propad je bil posledica načrtnega, postopnega prenosa moči iz rok znanstvenikov v roke enega finančnega akterja. »Nisem nikoli ukradel niti centa,« je dejal Štrancar v zaključku zaslišanja. »Vse, kar sem hotel, je bilo zaščititi podjetje. A v tej igri sem bil očitno sam.« Matzka dodaja: »To ni bil spor med vlagateljem in ustanoviteljem. To je bila operacija prevzema.« Zochbauer zaključuje: »Ko so institucije reagirale, je bilo že prepozno.«Foto: Prava.siPrimer BIA razgalja sistemsko šibkost evropskih inovativnih podjetij. Znanje je dragoceno, a brez finančne in pravne zaščite ga lahko odvzamejo tisti, ki obvladujejo zakulisne mehanizme. Schrollu popoln prevzem ni uspel, a posledice so bile uničujoče: leta pravnih bojev, izgubljenega zaupanja in izčrpavanja. Zgodba BIA ostaja svarilo. V znanosti ne zmagujejo vedno tisti z najboljšimi idejami — pogosto zmagujejo tisti z najboljšimi pravniki in najtršimi finančnimi vzvodi. A kljub temu je glas znanosti preživel. In ta glas je bil — Aleš Štrancar.Zaslišanje dr. Aleš ŠtrancarFoto: Bralec Prava.siZaslišanje dr. Alfred Matzka:Foto: Bralec Prava.siZaslišanje Zochbauer Emerich:Foto: Posnetek zaslona- Prava.siLuka Perš

Avgusta 2025 smo na Prava.si objavili članek z naslovom “SDS vs SD spor za BUNGA BUNGA???? Alja Domjan in Jani Prednik iz ‘prijateljske bližnje ljubezni’ v javno politično vojno”, v katerem smo opisali neprijetno izkušnjo članice SDS Alje Domjan s sedanjim vodjem poslanske skupine SD Janijem Prednikom. Ker so se po objavi pojavile nove informacije in ker smo z Janijem Prednikom osebno povezani preko oba sedaj iz nekdanjih nogometnih sodniških vrst, nismo bili do Prednika tako kritični, kot bi sicer bili. Prav zato nam je Domjanova kasneje poslala daljše sporočilo, ki smo ga prebrali, a ga nismo komentirali. Že takrat pa smo imeli v načrtu nadaljevanje zgodbe, saj smo vedeli, da obstaja še vsaj ena ženska, ki naj bi imela podobne, če ne celo hujše izkušnje s poslancem SD.Foto: Prava.siSlab mesec in pol kasneje je raziskovalni novinar Bojan Požar razkril novo zgodbo. Prvega oktobra 2025 je objavil članek z naslovom “Ovadila ga je še ena bivša: Jani Prednik za štirimi stenami drugačen kot javno pred kamero, pretepal me je in grozil z umorom”. V njem navaja, da je druga domnevna žrtev, U. P., 10. septembra prek odvetnika Radovana Cerjaka na državno tožilstvo v Slovenj Gradcu vložila kazensko ovadbo proti Predniku.Foto: Posnetek zaslona-PožareportObtožbe so resne. V času dvoletne zveze naj bi U.P izpostavljal psihičnemu in fizičnemu nasilju, jo zastraševal, ji lagal in jo celo ogrožal z besedami, da jo bo zadavil, izrinil s ceste ali prisilil, naj se z avtomobilom zaleti v drevo. Pri enem izmed pretepov naj bi bila po navedbah navzoča celo poslančeva sestra in oče. Prednik pa naj bi ji ob tem posmehljivo zatrjeval, da ne bo mogla ničesar dokazati, saj uživa podporo volivcev različnih političnih usmeritev. Zaradi strahu in ponižanj se je U.P odločila, da bo njegovo ravnanje začela sama dokumentirati.Kdo je U.P? To je Urška Pijovnik. Po poročanju Požareporta gre za magistro logopedije in surdopedije, profesorico in specializantko klinične logopedije, zaposleno v Zdravstvenem domu Slovenj Gradec. S Prednikom naj bi skupaj gradila hišo v Kotljah, kjer sta tudi živela v času skupne zveze. Zaradi njenega ugleda in profesionalne poti se zastavlja vprašanje, ali bi si takšne obtožbe izmislila brez tehtnih razlogov. Prednik pa naj bi ji v zadnjem obdobju celo grozil, da bo izgubila službo v javnem zavodu, obenem pa da bodo vsi njeni ključni dokazi na sodišču izločeni.Urška Pijovnik je po poročanju spletnega medija Požareport domnevno druga žrtev domnevnega neprimernega in objestnega obnašanja vodje poslanske skupine Socialnih demokratov Janija Prednika. (Foto: Posnetek zaslona- Facebook profil Urška Pijovnik)Primer odpira resna vprašanja, ki presegajo osebni spor. Kako se bo na obtožbe odzvala stranka SD? Kako bo reagirala javnost, ki Prednika pozna kot politika, ki se v svojih nastopih rad predstavlja kot zagovornik javnega zdravstva? Je mogoče, da bi javno zdravstvo izgubilo strokovno delavko, ker si je drznila spregovoriti proti vplivnemu politiku?Na Prava.si bomo zgodbo spremljali naprej. Če se bodo navedbe Urške Pejovnik izkazale za resnične, bo moral Jani Prednik odgovarjati ne le pred organi pregona, temveč tudi pred javnostjo, ki ima pravico izvedeti, kdo so ljudje, ki odločajo o prihodnosti države.Luka Perš

Avgust in september sta bila pri nas nekoliko posebna. Namesto novinarskih zgodb sem nekaj dni preživel v vinogradu Radgonskih goric in zaključil s pobiranjem grozdja. Izkušnja je bila lepa in polna pogovorov, v katerih sem slišal marsikaj o trenutni politiki – največ sočnih pripomb na račun Golobove vlade, Janša pa je bil omenjen bolj pozitivno kot negativno.Toda tudi v septembru nismo počivali. Veliko odmevov je sprožila naša trilogija o domoljubnem podjetniku Alešu Štrancarju. Proti koncu meseca pa smo odkrili še afero, povezano s športnim funkcionarstvom predsednika Ustavnega sodišča dr. Roka Čeferina.Ob vsem tem smo praznovali štiri leta Prave.si. To ni bil lahek čas – v teh letih smo doživeli marsikaj. Bili so izdaje tistih, od katerih tega nikoli ne bi pričakoval. A bili ste tudi vi, ki nas podpirate z donacijami. Ni vas veliko, a vsak prispevek pomeni, da nismo sami. Hvala vam.Smo majhen raziskovalni medij, a vemo, da pišemo o stvareh, o katerih drugi molčijo. Kučan vs. Janša me ne zanima – to zgodbo so že zdavnaj izrabili. Naša pozornost je usmerjena drugam: v omrežja in akterje, ki dejansko vlečejo niti v ozadju. Zato smo v preteklosti napisali stotine člankov o Borutu Jamniku in povezavah z likvidirano Splošno plovbo Portorož. Zanimivo: na vse te članke ni bilo niti enega zahtevka za popravek.Res je, da smo zaradi finančnih omejitev včasih morali sprejeti tudi kakšno opravičilo – a to so samo trenutne sence na poti. Konec oktobra bodo ta opravičila izginila s naše naslovnice. Kar ostaja, je naš adut: neustrašnost, pogum in pripravljenost iti preko roba, če je treba.Prava.si bo še naprej presenečala s preverjenimi raziskovalnimi zgodbami. Naš cilj je razkrivati akterje vzporednega mehanizma, njihove naslednike in tiste, ki so ugrabili državo po letu 2015.Naša prihodnost ni zagotovljena. Zato vas vabim, da nas podprete, da bo #Prava lahko ostala glas, ki se ga ne da utišati:Podpri #Prava z donacijo:IBAN: SI56 0234 0174 2439 707Luka Perš

V preteklih dneh so slovenski mediji objavili slike slavnostne otvoritve novega nogometnega parka v Grosupljem. Igrišča NK Brinje Grosuplje so postala realnost – toda ob visokih številkah projekta so zazvonili vsi alarmi. Portal Necenzurirano je objavil članek z naslovom Župan Verlič slavil ob odprtju igrišč, dva dni prej aneks za 600.000 evrov, v katerem razkrivajo, da se je projekt občutno podražil. Z začetnih 2,2 milijona evrov je zrasel na 4,4 milijona, občina pa je tik pred otvoritvijo podpisala še sveži aneks za dodatnih 600 tisočakov.Posnetek zaslona-Necenzurirano.Župan Peter Verlič, dolgoletni prvi mož Grosupljega, je znan po politični pripadnosti Slovenski demokratski stranki. V lokalnem okolju ga spremlja sloves pragmatičnega “bizniserja”, ki zna sodelovati z različnimi interesnimi skupinami, ne glede na ideološko ozadje. Prav zato ga številni vidijo kot politika, s katerim se “splača” delati posle. Toda nogometna zgodba Grosupljega presega lokalne dimenzije.Foto: Posnetek zaslona-mojaobcina.si/grosuplje/Da bo domači klub prej ali slej dobil novo infrastrukturo, ni bilo presenečenje. Aleksander Čeferin, Grosupeljčan in predsednik UEFA od leta 2016, stoji na čelu organizacije, ki razpolaga z več kot desetimi milijardami evrov letnega proračuna. UEFA je bila tudi ena izmed sofinancerjev novega športnega parka.V zadnjih letih je NK Brinje Grosuplje doživel opazen vzpon: od uspehov mlajših selekcij do članske ekipe, ki trenutno vodi v drugi slovenski ligi. Čeferinova povezava s klubom je očitna – in ni nemogoče, da bi po koncu mandata v UEFA nekoč prevzel tudi njegovo vodenje. Čeprav so mediji podrobno spremljali podražitev projekta, pa je v poročanju manjkalo eno ključnih ime.Foto: Mojaobcina.si/grosuplje/Aleksander Čeferin je sicer pogosto omenjen, toda v člankih portala Necenzurirano ni bilo mogoče zaslediti njegovega brata – dr. Roka Čeferina. In prav tu se skriva nova, do zdaj spregledana dimenzija zgodbe.Na uradni strani Ustavnega sodišča je zamolčano, da predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin opravlja funkcijo nadzornika v NK Brinje Grosuplje. (Foto: Posnetek zaslona- Brinje Grosuplje)Rok Čeferin, predsednik Ustavnega sodišča in partner v odvetniški pisarni Čeferin, je nadzorni član NK Brinje Grosuplje. A te funkcije ni mogoče najti ne v njegovi uradni biografiji na spletni strani Ustavnega sodišča ne na spletni strani odvetniške pisarne.Rok Čeferin tudi na uradni spletni strani Odvetniške družbe Čeferin je zamolčal, da opravlja funkcijo nadzornika v NK Brinje Grosuplje. (Foto: Posnetek zaslona- Odvetniška družba Čeferin in partnerji)Ta okoliščina odpira resna vprašanja. Zakaj ustavni sodnik svoje funkcije v športnem društvu, ki prejema javna in mednarodna sredstva, ne navaja javno? Gre za spregled, malomarnost ali za zavestno odločitev, da ta povezava ostane prikrita? In še pomembneje: ali pomeni dvojna vloga bratov Čeferin – enega kot predsednika UEFA, drugega kot nadzornika kluba – potencialno navzkrižje interesov? Čeprav za zdaj ni dokazov o nezakonitosti, je že sam preplet športnih, pravosodnih in finančnih interesov dovolj, da vzbuja dvome o transparentnosti.Vsaka večja podražitev javnega projekta sproži vprašanja. V primeru Grosuplja pa te podražitve spremljajo okoliščine, ki projekt postavljajo v posebno luč. Vpleteni so ljudje z najvišjimi funkcijami v športu in pravosodju, mednarodna sredstva UEFA ter slovenski davkoplačevalski denar. Za zdaj ni dokazov, da bi Čeferinovi neposredno vplivali na dodelitev ali porabo sredstev. A kombinacija podražitev, prikritih funkcij in vplivnih imen ustvarja okolje, kjer bi morala biti vsaka odločitev pregledna in brez dvoma.Na spletni strani NK Brinje Grosuplje je zapisano, da je v nadzornem odboru kluba NK Brinje Grosuplje sedi dr. Rok Čeferin, predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. (Foto: Posnetek zaslona- NK Brinje Grosuplje)Zgodba o športnem parku v Grosupljem ima vse elemente potencialne afere. Gre za tipičen slovenski preplet moči, denarja, politike, športa in sodstva – kombinacijo, ki je v preteklosti že večkrat razburkala javnost. Dejstvo, da Rok Čeferin svoje članstvo v nadzornem odboru NK Brinje Grosuplje ne razkriva javno, je dodatna rdeča zastavica. Dokler ne bodo dana jasna pojasnila, bo nad projektom visela senca dvoma – in občutek, da javnost spet ni izvedela vsega.S tem izražajo svojo moč. Kronična težava Slovenije je pravosodje in del policije. Dokler ne bo šla kraljica postopkov pod policijo ne bo nič!Luka Perš

Na uredništvo je prišlo pismo insajderjev, ki razkriva domnevne nepravilnosti v poslovanju Študentskega doma Ljubljana (ŠDL). Gre za javno podjetje, ki letno ustvari med osem in dvanajst milijonov evrov prihodkov, predvsem iz javnih sredstev in plačanih najemnin stanujočih študentov. Vprašanje, kam gre ta denar, je zato še toliko bolj pereče. Kot smo opazili, pa je Pečnik podal obširne odgovore na vse očitke kritikov v članku z naslovom Direktorju ljubljanskih študentskih domov očitajo razsipnost. Kako odgovarja za medij N1 v začetku septembra. Glede na njegove odgovore si lahko javnost ustvari sama mnenje. A kot kaže je resnica nekje vmes. Tomaž Pečnik, nekdanji dolgoletni višji kader v Mermalovem BTC, deloval kot svetovalec v vladi Mira Cerarja in od avgusta 2018 vodi javno družbo Študentski domovi Ljubljana. (Foto: Posnetek zaslona-Linkedin)Zakaj je bil sklenjen leasing za službeno vozilo?Po navedbah žvižgačev je direktor ŠDL Tomaž Pečnik julija letos sklenil pogodbo o operativnem leasingu za službeno vozilo Volkswagen Tiguan R-Line pri družbi Porsche Leasing SLO d.o.o. Kritiki opozarjajo, da naj bi vozilo večinoma uporabljal v zasebne namene, kar bi lahko pomenilo kršitev določil Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Mesečna obveznost ŠDL do leasing družbe znaša 493 evrov, avtomobil pa nikoli ne bo postal last javnega podjetja. Poudarjajo tudi, da ŠDL v preteklosti ni imel službenega vozila, saj direktor ni imel posebnih službenih poti, zato se poraja vprašanje, kdo je odločil o nakupu, ali obstaja pogodba o zasebni uporabi vozila, kakšno boniteto plačuje direktor ter ali se vodi ločena evidenca zasebnih in službenih poti.Študentski domovi Ljubljana. (Foto: Posnetek zaslona-Siol)Kaj skriva poravnava z Valino?Insajderji opozarjajo tudi na sporno poravnavo z družbo Valina varovanje. Leta 2022 je ŠDL po več prijavah in lastnih ugotovitvah zaostril nadzor nad izvajanjem obhodnega varovanja. Varnostniki so morali ob vstopu in izstopu iz objektov uporabljati mobilne aplikacije za registracijo, kar je pokazalo večurne prekinitve obhodov. Zaradi tega ŠDL ni plačeval celotnih računov, temveč le storitve, ki so bile nedvoumno opravljene. Ko je pogodba leta 2023 potekla, je bil na javnem razpisu izbran nov izvajalec, pri katerem podobnih težav ni bilo več. Valina je nato proti ŠDL vložila tožbo v višini več kot 44 tisoč evrov, vendar dokazov o opravljanju storitev ni predložila. Kljub temu je direktor Pečnik maja 2024 podpisal sodno poravnavo v višini 22.235 evrov, ki jo je ŠDL junija plačal. Kritiki ocenjujejo, da je bila poravnava škodljiva in da je prišlo do oškodovanja javnih sredstev.ŠDL ima letni promet med 8 do 12 milijonov evrov. (Foto: Ebonitete.si)Kako je mogoče, da milijon evrov za internet ni zagotovil delovanja?Študenti v domovih, ki jih upravlja ŠDL, se še vedno pogosto soočajo s težavami pri internetni povezavi, čeprav je podjetje v zadnjih dveh letih za prenovo omrežja namenilo več kot milijon evrov. Na javnem razpisu je bil izbran ponudnik Sfera IT d.o.o., pri čemer so drugi ponudniki opozarjali, da so bile razpisne zahteve domnevno oblikovane tako, da so ustrezale samo enemu ponudniku. Kljub visoki investiciji se študentje še vedno soočajo z izpadi, kar sproža resne dvome o smotrnosti porabe javnega denarja.Zakaj visoki stroški za svetovanja, odvetnike in aplikacije?Žvižgači opozarjajo, da ŠDL na veliko denarja zapravi tudi za svetovanja in aplikacije, ki se ne uporabljajo. Podjetju Kali d.o.o., ki se ukvarja s strateškim komuniciranjem, že tri leta mesečno plačujejo 1650 evrov, čeprav ima ŠDL tri zaposlene na področju javnega komuniciranja. Skupno je to podjetje prejelo več kot 60 tisoč evrov. Kljub trem zaposlenim pravnikom ŠDL za zunanje odvetniške storitve letno nameni približno 30 tisoč evrov. Leta 2022 so podjetju IXTLAN plačali skoraj 186 tisoč evrov za razvoj spletne aplikacije za nastanitve, vendar ta ni nikoli zaživela niti v testni različici. Obetana druga faza projekta v višini 193 tisoč evrov se nikoli ni izvedla, saj obljubljena sredstva iz državnega proračuna niso bila zagotovljena. Namesto tega je ŠDL naročil novo aplikacijo MojŠtudent pri podjetju NUMO, za katero je do zdaj namenil že več kot 130 tisoč evrov. Kritiki menijo, da tudi ta rešitev ne bo dolgoročna in da gre zgolj za nadaljevanje netransparentnega trošenja.Tomaž Pečnik je za medij N1 Slovenija odgovoril na kritične zapise o svojem vodenju javnega podjetja ŠDL. (Foto: Posnetek zaslona-N1 Slovenija)Kdo bo prevzel odgovornost?Navedbe žvižgačev kažejo na številne nepravilnosti v poslovanju ŠDL: od domnevne zlorabe službenega vozila in spornih poravnav do sumljive porabe milijonskih zneskov za internet, svetovanja in aplikacije. Na vsa ta vprašanja bi moral odgovoriti predvsem resorno Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije ter druge nadzorne institucije. Dokler pa se nepravilnosti ne razjasnijo, ostaja odprto ključno vprašanje: kam pravzaprav gre denar študentov in davkoplačevalcev, ki ga upravlja ŠDL?Vse odgovore direktorja ŠDL Tomaža Pečnika o očitkih na njegov račun vodenja javnega zavoda si lahko preberete v članku z naslovom Direktorju ljubljanskih študentskih domov očitajo razsipnost. Kako odgovarja objavljen v spletnem mediju N1 Slovenija.Luka Perš