II. DEL: ALI JE uprava Zavarovalnica Triglav porabila skoraj 50 MILIJONOV EVROV za sporna projekta IT-Build in ADInsure!???

Ko smo objavili prvi del preiskave o poslovnem sodelovanju med Zavarovalnico Triglav in družbo Adacta v članku z naslovom Ali je čas za odhod Slaparja? 63 aneksov, milijonski posli in popoln zlom korporativnega upravljanja v Zavarovalnici Triglav!, smo pričakovali odzive.

Foto: Prava.si

Nismo pa pričakovali, da bomo v uredništvo prejeli dokumente, ki celotno zgodbo postavljajo v povsem novo luč. Če je prvi del odkrival nenavadno število pogodb in aneksov med Triglavom in Adacto, drugi del razkriva nekaj veliko pomembnejšega. Ob tem se je pojavil tudi zelo dobro dokumentiran članek novinarke Mojce Vočko z naslovomRevizor razgalil kriminal v spletnem mediju Dosje.

Vinko Letnar se je odločil, da bo razkril domnevne nepravilnosti med Zavarovalnico Triglav in podjetjem Adacto. (Foto: Posnetek zaslona-Dosje)

Na težave niso opozarjali šele danes. Ampak že leta 2015. Več kot enajst let se ne spremeni popolnoma nič????

V uredništvu smo pridobili prijavo iz septembra 2015, naslovljeno na tedanjo predsednico Revizijske komisije Zavarovalnice Triglav Barbaro Nose. Dokument ni politični pamflet, niti ni naknadna razlaga dogodkov. Gre za kronološki pregled največjih informacijskih projektov v zgodovini Triglava, v katerem avtor opozarja na vrsto organizacijskih, strokovnih in nadzornih pomanjkljivosti.

Ob prebiranju dokumenta se poraja vprašanje, ki ga danes ni več mogoče preslišati. Ko se je začela graditi ena najdražjih informacijskih zgodb slovenskega zavarovalništva Zgodba se začne že leta 2005. Vodstvo informatike Zavarovalnice Triglav se odloči za razvoj nove generacije informacijskega sistema IT-Build. Projekt naj bi predstavljal temelj prihodnje digitalizacije največje slovenske zavarovalnice in omogočil sodobno upravljanje premoženjskih zavarovanj.

Za izvedbo je bila izbrana družba Adacta. Na papirju je projekt deloval ambiciozno. Toda po navedbah prijave se že od samega začetka začnejo pojavljati težave. Pogodbeni cilji niso bili dovolj jasno opredeljeni, časovni okvirji niso bili natančno določeni, odgovornost posameznih izvajalcev pa naj bi ostala razpršena. Takšna kombinacija je pri večmilijonskih IT-projektih vedno nevarna. Ko ni jasno določeno, kaj mora biti narejeno, je še bistveno težje ugotoviti, kaj sploh pomeni uspešno zaključen projekt.

Revizorji leta 2013 prvič sprožijo alarm.

Štiri leta pozneje se začnejo pojavljati prve resne strokovne ugotovitve. Leta 2009 notranje presoje po navedbah dokumenta že opozarjajo, da projekt ne napreduje v smeri, kot je bilo načrtovano. Toda prava prelomnica pride leta 2013.

Takrat notranji in zunanji revizorji opravijo celovit pregled projekta IT-Build.

Njihove ugotovitve so bile vse prej kot spodbudne. Iz dokumenta izhaja, da je revizija opozorila na pomanjkljivosti pri vodenju projekta, upravljanju stroškov, nadzoru izvajalca in spremljanju dejanskih rezultatov. Še bolj odmevna pa je ugotovitev glede sistema AdInsure. Po navedbah revizorjev je ob tedanjem stanju pokrival manj kot 30 odstotkov poslovnih potreb hčerinskih zavarovalnic na področju premoženjskih zavarovanj. To ni več vprašanje manjših popravkov ali običajnih programskih napak.

To je podatek, ki odpira vprašanje, ali je bil projekt sploh pripravljen do stopnje, ki bi opravičevala njegovo večmilijonsko vrednost. Skoraj 50 milijonov evrov in vprašanje, ki še vedno nima odgovora Številke v dokumentu so zgovorne. Za projekt IT-Build naj bi bilo namenjenih približno 40 milijonov evrov, za projekt AdInsure pa še približno 10 milijonov evrov. Skupaj to pomeni skoraj 50 milijonov evrov.

To je eden največjih informacijskih projektov v zgodovini slovenskega zavarovalništva. Toda prav pri takšnih projektih velja preprosto pravilo korporativnega upravljanja. Več kot je javnega ali državnega denarja, strožji morajo biti nadzorni mehanizmi. In ravno tukaj se začnejo največja vprašanja. Namesto odgovornosti je prišel nov projekt Po logiki dobrega korporativnega upravljanja bi morale ugotovitve revizij sprožiti najmanj tri stvari. Preverjanje odgovornosti. Odpravo pomanjkljivosti. In šele nato odločitev, ali se sodelovanje z izvajalcem nadaljuje. Toda iz nadaljnjega razvoja dogodkov izhaja drugačna slika. Namesto zaključka zgodbe se odpre novo poglavje.

AdInsure 3.0. je le novi Golf 3 prebarvan v Golf 2?

Naši viri, ki so več let sodelovali pri notranjih revizijah največjih informacijskih projektov v Triglavu, razvoj dogodkov opisujejo zelo neposredno.

»Do leta 2015 smo ugotovili, da je bilo skozi IT-Build porabljenih približno 40 milijonov evrov, skozi AdInsure pa okoli deset milijonov. Del stroškov projekta se je knjižil tudi na druge stroškovne postavke, zato dejanska vrednost projekta po našem prepričanju nikoli ni bila povsem transparentna.«

Toda po njihovih besedah se po revizijah ni zgodilo tisto, kar bi pričakovali.

»Namesto da bi odgovorni nosili posledice, so isti ljudje dobili nov večmilijonski projekt AdInsure 3.0.«

Najbolj slikovita je njihova primerjava novega projekta.

»Po mojem mnenju je Adacta Triglavu prodala dvajset let star Golf 2 in ga preimenovala v Golf 3.«

Primerjava je ostra, vendar so naši viri zanjo ponudili tudi razlago. Po njihovih besedah je Triglav leta 2020 kupil licence za AdInsure 3.0. Že leto pozneje pa je naročil razvoj istega sistema.

»Če je bila rešitev že izdelana, zakaj je bilo treba naročiti njen razvoj? Če pa še ni obstajala, zakaj so bile licence sploh kupljene? Pri razvoju informacijskih sistemov mora obstajati funkcionalna in tehnična specifikacija. Brez nje projekta ni mogoče kakovostno voditi.«

Po njihovih navedbah do konca leta 2023 takšne dokumentacije ni bilo mogoče zaznati, kljub temu pa je bilo za projekt porabljenih približno štiri milijone evrov. Gre za navedbe našega vira, ki jih bodo lahko dokončno preverili le pristojni organi.

Vendar so dovolj resne, da terjajo odgovore. Kje je odpovedalo korporativno upravljanje? Celotna zgodba odpira bistveno širše vprašanje od same družbe Adacta.

Vprašanje se glasi:

Kako je mogoče, da projekt, pri katerem notranje in zunanje revizije opozarjajo na resne pomanjkljivosti, dobi nadaljevanje v obliki nove večmilijonske investicije?

V korporativnem svetu obstaja preprosto pravilo. Dobavitelj lahko predlaga. Dobavitelj lahko izdela. Dobavitelj lahko zaračuna.

Nikoli pa ne more sam sebi odobriti projekta, podpisati pogodbe, potrditi aneksa, prevzeti izdelka in odobriti plačila. To lahko stori samo naročnik. Zato je v tej zgodbi bistveno pomembnejše vprašanje od tega, kaj je storila Adacta.

63 podpisanih aneksov, ki jih je Zavarovalnica Triglav podpisala z Adacto. (Foto: Posnetek zaslona-Dosje)

Kdo je v Zavarovalnici Triglav sprejemal odločitve?

Kdo je potrjeval prevzeme? Kdo je podpisoval pogodbe? Kdo je odobraval anekse? In predvsem – kdo je po vseh opozorilih ocenil, da je sodelovanje z istim izvajalcem še vedno upravičeno?

Prijava iz leta 2015 sama po sebi še ne dokazuje protipravnega ravnanja. Dokazuje pa nekaj drugega. Da opozorila niso nastala šele po menjavah uprav, po političnih sporih ali po današnjih razkritjih. Obstajala so že pred desetimi leti.

In če se bo izkazalo, da so bila strokovno utemeljena, bo moral nekdo odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj jih sistem korporativnega upravljanja največje slovenske zavarovalnice ni pravočasno zaznal, obravnaval in odpravil. Kajti v velikih gospodarskih družbah največja nevarnost ni slab dobavitelj.

Največja nevarnost nastopi takrat, ko odpovedo notranji nadzorni mehanizmi. Takrat odgovornost ne leži več zgolj pri izvajalcu, temveč predvsem pri tistih, ki so bili dolžni varovati interese družbe, njenih lastnikov in zavarovancev. In prav tam se zgodba o Adacti in Zavarovalnici Triglav šele zares začne.

Luka Perš