V pogovorih med predstavniki slovenskega zunanjega ministrstva in misije Evropske skupnosti je krožil predlog, da bi Slovenija na prehodu iz komunističnega v zahodno gospodarstvo postala »case study« Evropske skupnosti.

Med predstavniki slovenskega zunanjega ministrstva in misije Evropske skupnosti je krožil predlog, da bi Slovenija postala »case study« Evropske skupnosti (na fotografiji opazovalci EU na obisku v Sloveniji julija 1991). | Avtor Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Možnost za vstop v Evropsko unijo

Kakor je dejal dr. Lojze Sočan, uradni predstavnik Slovenije v Bruslju, je šlo za vprašanje glede zasnove razvoja Slovenije s sprejemanjem evropskih usmeritev, ki so jih že sprejele Poljska, Madžarska in Češkoslovaška, ki so čakale na vstop v Evropsko skupnost. Slovenija je imela pri tem veliko prednost, saj je izpolnjevala vse ključne politične, gospodarske in civilizacijske pogoje. Od vseh omenjenih držav pa je bila najbližje uspešni prilagoditvi Evropi. Pri tem pa je bilo v Sloveniji treba urediti zakonodajo, in sicer od ustavne do gospodarske zakonodaje ter spodbuditi pretok domačega in tujega kapitala, pri tem pa bi bilo treba omejiti vlogo države, saj je prevelika vloga oblasti na gospodarskem področju odvračala domača in tuja vlaganja.

Javno mnenje v Sloveniji

Vojna v Sloveniji je krepko premešala uvrstitev slovenskih politikov na Delovem baromertru ocenjevanja in poznavanja politikov, ki ga je izvedla agencija STIK. V anketi je sodelovalo 506 od 700 naključno izbranih individualnih telefonskih naročnikov po vsej Slovenji. Na prvih petih mestih so bili Janez Drnovšek (srednja ocena 4,93), Milan Kučan (4,90), Jelko Kacin (4,89), Janez Janša (4,69) in Igor Bavčar (4,67).

Eno od takrat najaktualnejših političnih vprašanj v Sloveniji pa je bila denacionalizacija, ki so jo podprli številni anketirani, in sicer 47 odstotkov, 25,7 odstotka je ni podpiralo, 17,3 odstotka vprašanih pa se do  denacionalizacije ni opredelilo.

Sestanek predsedstva Svetovnega slovenskega kongresa

Na Opčinah pri Trstu se je sestalo predsedstvo Svetovnega slovenskega kongresa, ki ga je vodil predsednik Bojan Brezigar. Sklenili so, da bo seja glavnega odbora kongresa na začetku novembra v Celju ali Celovcu, na njej pa bo predsedstvo obravnavalo predloge za nekatere pomembne pobude, ki jih bo SSK izvedel v prihodnje. Prvi je bil program promocije Republike Slovenije na področju turizma, drugi program sodelovanja na področju financ in bančništva, za katerega je bilo veliko zanimanja že na zasedanju kongresa v Ljubljani. Dve pobudi pa sta se nanašali na sodelovanje znanstvenikov Tretja univerza ter začetek priprave seznama podjetnikov, znanstvenikov in drugih strokovnjakov, ki so delovali izven Republike Slovenije.

Lahkomiselnost pri ravnanju z orožjem vedno zahteva žrtve

V vojni za Slovenijo so se pripetile tudi nesreče zaradi neprevidnega ravnanja z orožjem, žal nekatere tudi s tragičnimi posledicami. Marsikdo je imel pri sebi še vedno puško ali pištolo in lahkomiselnost, morda celo objestnost pod vplivom alkohola, so bile ne samo odveč, temveč tudi usodne. Tako je ljubljansko temeljno državno tožilstvo v tistih dneh nenehno dobivalo poročila o takšnih dogodkih, nekatere med njimi so po preučitvi vseh okoliščin obravnavali tudi v kazenskih postopkih, največkrat zaradi povzročitve splošne nevarnosti.

Nova srbska prevara ali deklaracija in ukrepi Evropske skupnosti za mirno reševanje jugoslovanske krize

Predsednik ministrskega sveta Evropske skupnosti in nizozemski zunanji minister Hans van den Broek je po pogovorih z jugoslovanskim zunanjim ministrom Budimirjem Lončarjem poudaril, da je Evropska skupnost pripravljena sodelovati z vsemi v Jugoslaviji ter da želi biti v vlogi posrednika za mirno rešitev jugoslovanske krize nepristranska. Prepričan je bil, da bo še isti dan podpisan sporazum o prekinitvi vojne in razširitvi opazovalcev tudi na Hrvaško. Na seji predsedstva SFRJ pa so pooblastili predsednika predsedstva SFRJ za podpis dveh dokumentov, in sicer sporazuma o prekinitvi ognja in razširitvi mandata misije Evropske skupnosti na Hrvaško. Dokumenta so morali podpisati tudi predsednik zveznega izvršnega sveta in predsedniki (predsedstev) vseh šestih (še) jugoslovanskih republik. Medtem ko je srbski zunanji minister vse do zadnjega zavračal predlog, češ da zveni kot ultimat srbski strani, saj ji je v nasprotnem primeru grozila mednarodna izolacija, si je uro pred rokom, ki ga je za sprejetje sporazuma postavila ES, premislil in izjavil, da je predlog »razumen in uravnotežen«, da pa bi bilo prav, da bi bili opazovalci civilisti, in ne vojaki. Ob tem se je zastavljalo vprašanje, koliko je bila ta srbska popustljivost resnična ali le navidezna ter posledica Mitterrandovega prepričevanja Miloševića, po katerem je slednji za javnost izjavil le, da je francoski predsednik pameten mož, ki natanko ve, kaj se dogaja v Jugoslaviji. Hkrati je skušal predvsem domači javnosti dokazati, da ima vse niti jugoslovanske krize še vedno v svojih rokah. Vendar se je kmalu izkazalo, da je šlo za novo srbsko prevaro in da Milošević ne more brez hujskanja.

Avtor: Tomaž Kladnik

Vir: gov.si