Portal Dnevnohr je pred dnevi objavil dramatičen tekst o ekspanziji srbskega kapitala v vse pore hrvaškega gospodasrstva in politike. Srbski interes za naložbe na Hrvaškem iz leta v leto narašča, zadnji tak primer je prevzem hrvaškega dela Sberbank srbskega podjetnika Kostića. Na Kraš pa je oči vrgel srbski tajkun Nebojša Šaranović. Ekspanzija srbskega kapitala na Hrvaško se je pričela s srbskim kraljem mesa Petrom Matijevićem, ki ima v lasti dve kmetijski zadrugi na Hrvaškem, po zaslugi katerih je leta 2014 postal lastnik 2000 hektarjev obdelovalne zemlje.
Gre za najbolj plodna zemljišča v Slavoniji, v Jankovcih in Negoslavcih. Matijevića je kupčija z znanim hrvaškim tajkunom Enverjem Moralićem spremenila v največjega zasebnega lastnika kmetijskih zemljišč na Hrvaškem. Poleg tega je dobil okoli šestdeset zaposlenih, živinorejsko farmo, skladišče in mehanizacijo.
In v čem je razlika med Matijevićem in drugimi kmetijskimi podjetji, ki na Hrvaškem obdelujejo večje površine od njega? V dejstvu, da je Matijević lastnik teh zemljišč, večina hrvaških kmetov pa obdeluje najete kmetijske površine. Matijević je za dve zadrugi na Hrvaškem namenil več kot 12 milijonov evrov, s tem pa si je kot hrvaška firma odprl vstop na evropski trg in možnost kandidiranja za denar iz evropskih skladov.
Matijevič je prodal vso premoženje v Zagrebu in se preselil v Novi Sad
Sicer je Petar Matijević kninski Srb, odraščal je v okolici Vinkovcev, zaposlen pa je bil tudi kot poslovodja v zagrebškem trgovskem podjetju Slavija. Na začetku balkanske morije je še pravočasno prodal svoja dva lokala v Zagrebu in sicer picerijo Zagreb in restavracijo Zdravljak ter se preselil v Novi Sad, kjer je začel novo, danes že zelo uspešno poslovno kariero. Usmeril se je v sektor kmetijstva, v Vojvodini pokupil nekaj tovarn. Med drugim je na noge postavil propadlo mesno industrijo, ki danes posluje pod blagovno znamko Matijevič. V njej dnevno predelajo 200 ton mesa z njegovih živinorejskih farm, na trgu pa so prisotni z več kot 200 proizvodi iz mesa.
Poleg največje klavnice na Balkanu ima Matijević v lasti še približno dvajset podjetij in štiri hotele ter številne maloprodajne objekte. Poslovni izidi ga uvrščajo v sam vrh lestvice najuspešnejših, pa tudi najbogatejših Srbov.
Bogastvo pa mu ni prineslo le dobrega, njegovega sina Bojana je ugrabila srbska mafija, za odkupnino je Matijevič odštel pol milijona evrov. Ugrabitelji so sicer kasneje ujeli v policijsko zanko. Tudi Matijević je bol predmet kriminalistične preiskave, leta 2013 je bil aretiran zaradi suma, da je z gradbenimi špekulacijami mesto Novi Sad oškodoval za skoral milijon evrov.
Poleg srbskega kralja mesa na Hrvaškem na veliko investira srbski kralj sladkorja, ki se je kot minister srbskega vožda Miloševića s Hrvati "pogovarjal" preko puškinih cevi
Kempinski Hotel Adriatic v Umagu je v lasti Miodraga Kostića, enako tudi istoimnski hotel v Portorožu
Ni potrebno posebej poudarjati, da je sektor hrvaškega turizma zanimiv za tuje investitorje. Mednje sodi tudi srbski kralj sladkorja Kostič, ki je v zadnjih letih na Hrvaškem ustvaril pravcati mali turistični imperij. V lasti ima dva hotela, Kempinski pri Umagu, drugi pa je luksuzna stavba v Istri, ki jo je 2017 kupil od Hete, slabe banke avstrijskega Hypo bank. Sicer pa njegova MK Group napoveduje, da bo na Hrvatskem do leta 2025 vložila pol milijarde evrov v kmetijstvo, bančništvo in turizem. V času Agrokorjeve agonije je Kostić vrgel oči na nekaj gospodarskih družb, med njimi na Belje in Vupik. Sicer pa Kostićev imperij kralja sladkorja zajema kmetijstvo, trgovino, turizem in bančništvo, težak pa je dobro milijardo evrov, kr g po propadu Todoričevega imperija uvršča med najbogatejše tajkune na balkanskem prostoru. Njegovih 35 podjetij zaposlujejo več kot sedem tisoč ljudi, letni promet teh korporacij pa presega pol milijarde evrov. V zadnjem obdobju se priravlja na naložbe v vetrne elektrarne na območju Dalmacije.
Lastnik Delta Holdinga, srbski tajkun Miroslav Mišković (Foto: STA)
Med srbskimi tajkuni, ki intenzivno vlagajo v hrvaško gospodarstvo ne smemo spregledati Miroslava Miškoviča. Njegov koncern Delta Real Estate, s sedežem na Cipru, bi gradil luksuzni hotel v Zagrebu, pod okrilje prevzel stari hotel Eksplanade, meglo je mešal pri Fortenova skupini, Ivici Todoriću pomagal prevzeti Mercator. V dialogu z Zoranom Jankovićem, danes ljubljanskim županom, sta Todorić in Miškovič načrtovala formiranje mega gospodarske družbe od Ljubljane, reko Zagreba do Beograda, ki bi bila popoln monopolist na področju trgovine. Miškovič naj bi finančno podprl Todoričev beg pred Uskokom v London.
Miroslav Mišković in Zoran Janković sta skupaj z Ivico Todorićem snovala formiranje mega trgovske družbe, ki bi imela absolutni monopol na Balkanu
Še na enega srbskega tajkuna, ki intenzivno vlaga milijone evrov sumljivega izvora v hrvaško gospodarstvo, konkretno v medije, je Dragan Šolak, lastnik United Group. Po preverjenih informacijah je njegov imperij na trhlih nogaz, zadolžen do vratu, pa vendar je preko off-shore družbe CME lastnik TV postaje nacionalnega pomena, N1 in Sport klub.
Slamnata podjetja rešitev za izvoz izdelkov Made in Hrvaška, vresnici pa proizvedenih v Srbiji
Od leta 2011 v Sinju deluje Mlekarna Sinj. "Krav pa nikjer," je cinično dodal nekdanji član hrvaške stranke Most Miro Bulj. Uradni Zagreb je namreč na veliko govoril o tem, da bo Hrvaška izvažala mleko na Kitajsko. "Krave so v Srbiji, mlekarna v Sinju pa je navadna fikcija," dodaja Bulj. Ne glede na uradne papirje o objektih in proizvodnji, na teh površinah raste trava. Seveda so tudi fiktivne mlekarne deležne evropskih razvojnih sredstev, ki poniknejo v Srbijo.
Eno od gospodarskih čudes srbskih naložb v hrvaško gospodarstvo: na tem travniku že osmo leto "posluje" slamnata fiktivna Mljekara Sinj
Zgodba se je pričela novembra 2010 na gospodarskem forumu v Zagrebu, ki so se ga udeležili Ivo Josipović, Boris Tadić in direktor beograjske mlekarne Imlek Slobodan Perović. Vplivni srbski tajkun je takrat napovedal, da bo v gospodarski coni Sinj zgradil sedem milijonov evrov vredno mlekarno, v tem obdobju pa so v splitski mlekarni Mils začeli govoriti o finančnih težavah, ki so kazale na selitev proizvodnje na Kukuzovac v Sinju, kjer danes deluje fiktivna mlekarna Slobodana Perovića. Kaj hitro so prišle na dan govorice, da pri projektu fiktivne mlekarne v Sinju Slobodan Perovič ni edini akter. Hrbet naj bi mu kril sklad Salford Danube, ki so ga povezovali z enim najbogatejših Srbov Milanom Bekom, ministrom v Miloševićevi vladi v 90. letih prejšnjega stoletja. Beko se je okoristil pri privatizaciji srbske mlekarske industrije, nakopičen kapital je končal v Londonu, od koder sedaj pod krinko sklada Salford Danube kupuje mlekarne v Srbiji in na Hrvaškem, tudi to fiktivno v Sinju.
Bakanska posla so prisotna tudi v Sloveniji, pa tudi imena akterjev, ki se pojavljajo kot dobronamerni investitorji, so ista. Sicer pa je srbski tajkun Kostič za prevzem Sberbankinih podružnic na Balkanu izrabil kreditni potencial slovenskih bank, ki so v njegovi lasti.
Boris Cipot
