Na tretjo novembrsko nedeljo leta 1991 se je s prebojem večjega dela preostalih mestnih branilcev iz Vukovarja končevala skoraj trimesečna agonija sremskega mesta. Slovenci so ob njegovi usodi zadrževali sapo in razlika med položajem Slovenije in Hrvaške ni bila od začetka osamosvojitvenih procesov še nikoli večja.
Vukovar, mesto heroj, na katerega so JL in sbske paravojaške sile izstrelile preko 6 milijonov granat
Po mnenju Srbov je Vukovar že padel
Srbska stran je 17. novembra 1991 razglasila padec Vukovarja po skoraj trimesečnih bojih, ki so se začeli že ob koncu avgusta. Večino časa je bilo slavonsko mesto obkoljeno, izmučeni prebivalci, ki so v njem ostali, pa so dneve preživljali v zakloniščih. Hrvaška stran v nedeljo še ni hotela priznati izgube simbolno pomembnega središča in podobe hrvaškega trpljenja med vojno, a je priznavala skrajno zaostreni položaj za branilce. Večina teh je pod vodstvom poveljnika obrambe Branka Borkovića – Mladega Jastreba v noči na nedeljo krenila v preboj iz mesta. Za vukovarske Hrvate je najhujše šele prihajalo, saj so zmagoviti pripadniki jugoslovanske vojske in srbskih paravojaških enot v naslednjih dneh na Ovčari izvajali množične pokole.
Fotografije uničenega Vukovarja pretresle svet
Razlika ni bila nikoli večja
Slovenska javnost je od vsega začetka s skoraj nedeljeno naklonjenostjo spremljala orjaške napore vukovarskih branilcev. Ko je Vukovar naposled padel, je sosedom ob njegovi tragediji v oči najbolj padla velikanska razlika med slovenskim in hrvaškim položajem sredi novembra 1991. Seveda so bile razlike že prej, a nekdanji zahodni republiki jugoslovanske federacije verjetno nista bili nikoli tako daleč vsaksebi kot ravno ob prelomnici na vzhodnoslavonskem bojišču.
Množična grobišča pobitih Vukovarčanov
Na eni strani je bilo za Slovenijo mednarodno priznanje vprašanje mesecev ali celo tednov, jugoslovanske vojske že tri tedne ni bilo več na njenem ozemlju in začela je pot v mednarodne organizacije. Na drugi strani je bila Hrvaška pred zlomom, od krvave zmage v Vukovarju pijani jugoslovanski oficirji pa so sanjali, da je pred vrati tudi padec Osijeka in Zagreba. Pronicljivemu analitiku Danilu Slivniku se ni zdelo nemogoče, da se bo mednarodna skupnost v vojni neuspešni Hrvaški preprosto odrekla: »Zato je včerajšnji padec Vukovarja morda zadnja priložnost za Tuđmana in njegovo vodstvo, da […] prepreči, da ne bo Evropa v naslednjih dneh odpisala Hrvaške nasploh – in to s kratko (statistično) ugotovitvijo: 'Ni bila sposobna za samostojno življenje …' [podčrtal A. M.]« Temu je treba dodati še, da neposredno po srbski osvojitvi Vukovarja ni bila čisto izključena niti možnost državljanske vojne med Hrvati, saj je bilo nezadovoljstvo s Tuđmanovim vodenjem izjemno veliko.
Avnojska Jugoslavija je umrla, kot je nastala
Vendar se ni zgodilo nič takega. Čeprav je vukovarska tragedija skupaj z vojno v Dalmaciji odločilno vplivala na razlike med Slovenijo in Hrvaško, ki se vlečejo do danes (in to, kot je treba poudariti, v dobrem in slabem), je naša južna soseda ubranila svojo odločitev za samostojnost. General Života Panić je odgovornost za to, da se domnevno mogoča »bliskovita vojna« proti Zagrebu ni nadaljevala, pozneje vsaj posredno pripisoval srbskemu predsedniku Miloševiću. Ta je očitno uvidel, da »obnova Jugoslavije«, kot si jo je predstavljal z jugoslovanskimi sanjami okuženi armadni vrh, ni več mogoča, in se je osredotočil na uresničevanje velikosrbskega projekta. .
Toda ravno ob Vukovarju so se tudi tisti oficirji, ki so najbolj prisegali na ideale avnojske Jugoslavije, izkazali za golo orodje najbolj grobe velikosrbske politike in etničnega čiščenja. S tem so sami dokončno pokopali državo, ki so jo na papirju branili. Končno je bil »boj proti neofašizmu« tudi geslo njihovih vukovarskih pokolov. In čeprav se je takšna jasnovidnost v poznejših letih zlasti v Sloveniji izgubila, večina javnosti v obeh nekdanjih zahodnih republikah tistega novembra leta 1991 ni verjela, da so bili temelji umrle avnojske tvorbe kaj drugačni kot njen krvavi konec in da pijani vukovarski zmagovalci niso bili le vredni nasledniki svojih prednikov izpred pol stoletja.
Memorialni center Vukovar z množičnim grobiščem padlih braniteljev in pobitih meščanov
Od avnojskega okvira se je ob sprejemu republiške ustave 17. novembra 1991 dokončno poslovila tudi najjužnejša republika Makedonija, ki je z avnojsko ureditvijo verjetno pridobila največ.
Avtor: Aleš Maver
Vir: gov.si
