Franc Mihič, če me spomin ne vara ste mož, ki je pred dobrim desetletjem komentiral v "ONA". Tudi jaz sem rad napisal kakšen komentar, še večkrat protest zaradi malo čudne kolumnistke iz MB.

Ponosen sem, da osebno poznam dr. Milka Novič. Navajeni smo bili na montirane procese.

Gospod Mihič je navedel anomalije, nepravilnosti in kriminal v pravu, v sodstvu. Vse to je pripeljalo do obsodbe nedolžnega dr. Milka Noviča na 25 letno zaporno kazen. In potem na šikaniranje poštenega in pokončnega sodnika Zvijezdana Radonjića, ki je nedolžnega oprostil vsake krivde. Pa še ni konec! Išče se diplomo vrhovnega sodnika Branka Masleše. Jo kot sodnik na najvišjem položaju sploh ima? Sodstvo pada s pospeškom prostega pada. Kaj bomo še doživeli? Kje je dno? Kako bo izgledal(a) primer, afera, ki bo pristal(a) na samem dnu? Posluš´te, v kakšni državi pa živimo???

Zaupanje v pravo in politiko Zopet berem o ravnanju sodstva v primeru sodnika Radonjiča. Ponovno se čudim, da se javnosti predstavi samo predsednika senata, ne pa vse člane sodnega senata in se tako zamegljuje odgovornost. Zakaj se navaja samo predsednika senata, ne pa tudi imena profesionalnega sodnika podpredsednika senata, nikoli pa imen treh sodnikov porotnikov, čeprav imajo porotniki enako pravico pri sprejemu obsodbe kot predsednik senata. Osveščeni in predvsem odgovorni sodniki porotniki, ki imajo v senatu večino, lahko preglasujejo oba sodnika, kar je njihova realna pravica in dolžnost, ko sami presodijo drugače kot nedotakljivi sodniki. Porotniki, ki imajo v senatu večino, imajo torej lahko veliko moč, a so po mojem mnenju le figov list za odklone, neživljenjske sodbe pravosodja. Politika, stranke so, -na ljubo (?) ljudstva in za udobno delo pravosodja pri iskanju resnice, -z dokazi-, popolnoma podcenile poslanstvo sodnikov porotnikov. Porotnik ima 5 letni mandat, ki mu ga lahko podaljšajo zopet za pet let, seveda če so tisti, ki so ga predlagali in tisti, ki so porotnika potem izbrali in imenovali, z njegovim delom zadovoljni. Kandidate za sodnike porotnike okrožnih sodišč lahko z območja sodišča, pri katerem bodo sodniki porotniki predlagajo interesne organizacije, občani, razen političnih strank, ki neposredno ne morejo predlagati kandidatov. Občinska Komisija za imenovanja objavi razpis za mesto sodnika porotnika, preveri ustreznost prijavljenih kandidatov pogojem, ki so opredeljeni z zakonom. Komisija izbere kandidate, ki jih potem predlaga Občinskemu svetu, da jih še ta izbere, odobri ali zavrne. Ta predlog za kandidate porotnike Občina potem pošlje Vrhovnemu sodišču, ki ga preveri in predlog poda Višjemu sodišču. Predsednik višjega sodišča imenuje sodnike porotnike, ki so potem sodišču na razpolago. Občinsko komisijo vedno vodi župan. V mojem primeru je bil to poslanec in župan, g. Jože Tanko, sedanji podpredsednik DZ RS. Kmalu sem na razpravah na sodišču opazil razmere, ki jih nisem mogel sprejeti in odobravati. Zato sem odstopil. O tem je poročal samo VEČER oz. njegova pogumna novinarka in urednik. O tem ni poročal noben drugi medij. O tem so bile obveščene parlamentarne stranke, tudi "pomladne". Nobena se ni odzvala. Pokazale so, da jih takšni primeri kot je odstop sodnika porotnika, sploh ne zanimajo. Odgovornosti ni nobene. Seveda sem pričakoval vsaj najmanjši odziv Jožeta Tanka, podpredsednika DZ RS. Mar bo država prava RS še dolgo tako delovala? Franc Mihič Da se ne pozabi; Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (publishwall.si)

"Višje sodišče je oprostilno sodbo (5 članski senat - sodnik Radonjić) " Zopet berem in se temu čudim, saj se za sestavo Sodnega senata veliko dogaja, a se to podcenjuje!? Zakaj se v javnih objavah navaja samo predsednika senata, ne pa tudi imena profesionalnega sodnika podpredsednika, nikoli pa imen treh sodnikov porotnikov, čeprav imajo porotniki enako pravico pri sprejemu obsodbe, kot predsednik senata. Osveščeni in predvsem odgovorni sodniki porotniki, ki imajo v senatu večino, lahko preglasujejo oba sodnika, kar je njihova realna pravica in dolžnost, ko sami presodijo drugače kot nedotakljivi sodniki. Porotniki, ki imajo v senatu večino, imajo torej lahko veliko moč, a so po mojem mnenju le figov list, za odklone, neživljenjske sodbe pravosodja. Politika, stranke so, -na ljubo (?) ljudstva in za udobno delo pravosodja pri iskanju resnice, -z dokazi-, popolnoma podcenile poslanstvo sodnikov porotnikov. Porotnik imajo 5 letni mandat, ki ga lahko podaljšajo zopet za pet let, seveda če so tisti, ki so ga predlagali in tisti, ki so porotnika potem izbrali in imenovali, to je sodstvo, z njegovim delo zadovoljni. Pri podaljšanju mandata porotniku, pa je odločilna ocena Občinskega sveta, to je predlog kandidatov občinske Komisije za imenovanja, kadrovske zadeve itd., katetri so potem predlagani sodišču za izbiro in imenovanje za sodnika porotnika. Komisijo pa vedno vodi župan. V mojem primeru je bil to poslanec in župan, g. Jože Tanko, sedanji podpredsednik DZ RS. Kmalu sem na razpravah na sodišču opazil razmere, ki jih nisem mogel sprejeti in odobravati. Zato sem odstopil. O tem je poročal samo VEČER, oz. njegova pogumna novinarka in urednik. O tem ni poročal noben drugi medij. O tem sem poskusil obvestiti tudi parlamentarne stranke, predvsem pomladne stranke, ki niso z ničemer pokazale, da jih ta, -javnosti predstavljen primer dvomljive kvalitete dela pravosodja-, sploh ne zanima. Odgovornosti ni nobene. Seveda sem pričakoval vsaj najmanjši odziv Jožeta Tanka, ribniškega poslanca, dolgoletnega župana, sedaj visokega državnega funkcionarja, podpredsednika DZ RS. Kdo vse je torej odgovoren, da se to dogaja v pravosodju in z vednostjo politike? Mar bo država prava RS še dolgo odmaknjena od tegob državljanov? http://dev1.publishwall.si/franc.mihič/post/404201/da-se-ne-pozabi-porotnik-protestno-odstopil-med-odmevnim-sojenjem

Zaupanje in kaznovanje v pravu in politiki Delo, 27.07.2011 Vsakodnevne javne lamentacije o umanjkanju pravne države, nedelovanju sodstva, plačilni nedisciplini, tajkunih, ki da lomastijo po Sloveniji, o stečajih, ki se nikoli ne končajo ne pravočasno ne učinkovito – vse našteto in še kaj pravzaprav odkriva zahtevo po doslednejšem in bolj rigoroznem kaznovanju. Vendar se je z zavzemanjem za povečan obseg kaznovanja težko ogniti očitkom, da gre v resnici predvsem za sproščanje nizkih strasti, za primitivizem oziroma intelektualno podhranjenost ipd. Zato se tudi najbolj pronicljivi kritiki družbenih razmer raje previdno izognejo javnim zahtevam po ostrejši kaznovalni politiki. Kaznovanje kot poroštvo za zaupanje in držanje obljub Toda bistvo zahodne pravne tradicije z njej imanentnim hotenjem po razreševanju družbenih konfliktov, zagotavljanju stabilnosti in razvoju družbe je bilo vselej v tem, da je pogodbe treba spoštovati, zaupanje (za)ščititi in kršitelje teh načel kaznovati. Šele pravna tradicija, ki se je začela razvijati nekje od 12. stoletja dalje s koncepti vladavine prava, vzpostavljanjem posebnega pravniškega, to je sodniškega poklica – kar naj bi varovalo pridobljene pravne vrednote –, ustanavljanjem pravnih fakultet, nastajanjem posebne pravne literature ter ritualiziranjem sodnih postopkov kot simbolom objektivnosti pravnega postopka (glej v Harold J. Berman: Law and Revolution), je s francosko buržoazno revolucijo dobrih 600 let pozneje omogočila nastajanje demokracije in vzpostavljanje (ekonomske) svobode. Ali, kakor je nekje zapisal sociolog Max Weber, šele visoko razviti in racionalni pravni inštituti lahko določijo pogoje za nastanek kapitalističnega podjetja, ki brez pravne zaslombe ne more delovati. Sestavni in nepogrešljivi del te tradicije, ki je zasnovala oblastne ustanove in pravne zakonike, pa je tudi kaznovanje. Svoje korenine ima že v krščanskih desetih zapovedih, sistemu greha in pokore, kar so kanonisti utemeljevali kot princip pogodbene odgovornosti – da je potemtakem kršitev obljube grešno dejanje, greh. Varovanje zaupanja pred zlorabo in varovanje obljub v primeru kršitev veljata danes za temeljni vrednoti, ki ju ščiti kazensko pravo, denimo, ko gre za varovanje delničarjev, ki zaupajo svoje premoženje v upravljanje direktorjem, zlorabo položaja ali varovanje pogodbenih obljub (goljufij) ipd. Sestavni in nepogrešljivi del varovanja principov zaupanja in držanja obljub je kajpak kaznovanje. Pri naštetem Slovenija žal danes ne kotira ravno visoko. Celo vplivni strokovnjaki še tako očitne kršitve pravnih norm nemalokrat v javnosti razlagajo kot »zgolj« moralne spodrsljaje, češ da gre pač »za veliko svinjarijo, in ne za kaznivo dejanje«, vredno pregona. Še tako visoka instanca, kakršna je vrhovno sodišče, s primerom pred nekaj leti sprejete odločitve v zvezi s takrat znanim politikom (R.), v kateri navaja, da je tudi »pravna zmota« lahko razlog za izključitev kazenske odgovornosti, v marsičem simbolizira zlom pravne tradicije. Storilec, ki se pri pojasnjevanju svojega dejanja »zanese« na pravni nasvet strokovnjaka, naj torej ne bi kazensko odgovarjal! (Kakor v zgodnjem srednjem veku, ko je bilo storilcu dovolj najti dva ugledneža, ki sta potem izpovedovala o njegovi nedolžnosti). Posledica takšnega razumevanja pravne države se izrodi v cinizem, ki se kaže v (ne)spoštovanju sodnih odločitev ali omalovaževanju sodnikov in državnih tožilcev v primerih preganjanja oziroma obsodilne razsodbe »naših«, in ne »njihovih«. Delež odgovornosti za takšen odnos nosijo tudi teoretiki, saj so cele generacije pravnikov poučevali, da naj bi kaznovanje kot produkt razredne družbe dolgoročno menda odmrlo. (Pre)številne generacije sodnikov in tožilcev se je torej, gledano z današnjega vidika, učilo na zmotnih principih. Zato se ni čuditi, da za kriminalna dejanja v gospodarstvu sodišča tako pogosto dosojajo pogojne kazni ali storilce celo oprostijo. Nemara bi se jim, glede na njihovo staro ideološko obarvano izobrazbo, izrekanje kazni zdelo kot nekaj neprimernega. Tako smo v Sloveniji danes lahko priča lomljenju liberalno-permisivnih pravnih konceptov kot dediščini samoupravne družbe s primesmi mediteransko-katoliške lahkotnosti, ki pa so za tržno naravnano gospodarstvo povsem neustrezni. Pogoj za tržno gospodarstvo so namreč funkcionalne oblastne institucije, ki zagotavljajo sankcioniranje vsakršne zlorabe zaupanja in/ali kršitve pogodbenih obveznosti. Marko Zorman, odvetnik in publicist http://www.sinteza.co/zaupanje-in-kaznovanje-v-pravu-in-politiki

Država skrbi le za bogate in vplivne dolžnike, ne za oškodovane državljane. Država, ki jo že desetletja, večino časa, vodi slovenska levica, ob podpori njenih privržencev, ki vsi vede ali nevede skrbijo le za bogate, vplivne politike, npr. za privilegirane vplivne dolžnike, a za oškodovane navadne državljane, »Smrtnike«, pa jim ni mar? Kredite, na primer menedžerjev za prevzeme podjetij, če ne gre drugače, pa poravna država. Država ščiti premetene dolžnike in opehari upnike. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza,« je na nacionalni RTV Damjan Janković povedal, politikom in pravni državi, strokovni javnosti , volivcem, davkoplačevalcem, kaj, celo on kot veliki dolžnik, meni glede zakona, ki je omogočil odpis v višini 95 % vrednosti dolga, to je 29 milijonov evrov dolga, njemu oz. Jankovićevi družini. Vsi poklicani so vse storili, da se ni nič zgodilo, poslanci in tudi tožilstvo in pravobranilstvo. Pri izgradnji »STOŽIC«, športno in kulturno zabavnega ter trgovskega centra glavnega mesta oz. župana MOL- a, so marsikateri podizvajalci ostali brez plačila. Tudi podjetnik podizvajalec g. Smrtnik ni dobil plačila za opravljeno delo zaradi nedelovanja pravne države. G. Smrtnik pa je kljub vsemu pokazal empatijo do stiske svojih zaposlenih. Poznal je svojo odgovornost do njih, ki so svoje delo opravili in so pričakovali plačilo. Kot podizvajalec, je pričakoval, da bo le dobil plačilo. Zato je vzel kredit, da je delavcem izplačal zasluženo plačilo. Ker na koncu kot podizvajalec ni dobil plačila, je »bankrotiral« in zbolel še za Parkinsonovo boleznijo. Kako je mogoče, da ni investitor MOL oz. da župan ni poskrbel, da se na projektih financiranih z javnimi sredstvi, ne bi dogodilo kaj tako krivičnega in tragičnega. Ali da bi župan MOL-a, kot investitor, vsaj poskrbel, da se čim prej sanira takšne primere? Tednik TV Slovenije je l. 2017 prikazal ta nerešen problem podjetnika g. Smrtnika, ki je zaradi mobinga države zbolel za Parkinsonov boleznijo. Potem pa vse tiho je bilo!? Kako je mogoče, da državna politika, civilna družba, kultura ne reagira ob takih primerih, ko se na javnih investicijah, ki so vsem na očeh, goljufa delavce – sodržavljane? Saj to je posmeh osnovni kulturi in državi prava. Sramota za Slovenijo. Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane, glavnega mesta države. Župan g. Janković ima pravico, da ga pravna država korektno obravnava, a ne samo njega in podobne, velike dolžnike. Zakaj torej ne poskrbi, da enako velja za vse državljane, tudi za navadne podjetnike »Smrtnike« in njihove zaposlene. Politična elita in kulturna elita, ne »častni občani« Ljubljane, pa niti komentirajo tega absurdnega primera in stanja. Kje je humana civilna družba oz. kultura? So važne samo igre, zabava, umetniški in športni užitki, na katere župan vabi v Stožice, ne glede na opeharjene Smrtnike? Opomba: Tednik TV Slovenije l. 2017 prikazal problem podjetnika g. Smrtnika, sedaj tudi bolnika s Parkinsonovo boleznijo. http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174449571 Kakšen je epilog zadeve »Smrtnik«, nisem zasledil v nobenem mediju? Leta 2014 je Banka Celje opozorila na nenamensko porabo sredstev na projektu Stožice:«Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Po mnenju banke stroški na temelju predloženih računov (predvsem sponzorska sredstva in reprezentanca) ne morejo biti in ne bodo usredstveni in amortizirani. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo." Logarjeva preiskovalna komisija je ugotovila, da je nedokončan projekt Stožice v slovenskih bankah povzročil 135 milijonov evrov veliko luknjo, 30 milijonov evrov pa je dolg do podizvajalcev, ki jih je na projektu delalo okoli sto. Državni tožilec se je vendar dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča Vrhovno državno tožilstvo. Oboje je bilo objavljeno v tisku. Mar niso državni tožilci tisti, ki morajo skrbeti, da zatirajo kriminal, kot jim velevajo zakoni? Žal ni zaslediti nobenega odziva na to pomembno sporočilo, niti pri pristojnih inštitucijah pravne države, ne sindikatov, niti državnih medijev, medijev, npr. RTV SLO. Vsi poudarjajo, pravna država je temelj demokracije, a hkrati tarnajo da pravna država ne deluje. Seveda, saj inštitucije, sodstvo, tožilstvo in policija samo sebe nadzorujejo in ocenjujejo. Nikjer nisem zasledil, da je državni tožilec za gornje primere po službeni dolžnosti začel postopek preverbe suma storitve kaznivega dejanja? Ne razumem in ne morem pozabiti ravnanja Tožilstva ob pojavu takih primerov. V Nemčiji skrbijo za plačila prispevkov zaposlenih saj njihov zakon med drugim pravi:« Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let....... Pri nas pa so podjetja, tudi državna, ko so zašla v finančne težave, imela zakonito pravico zadržati pokojninske privilegije zase, da, ko so v težavah, smejo kar po zakonu zadržati zaslužene prispevke za pokojnine svojih zaposlenih, niso dolžni svojim zaposlenim niti povedati o njihovem »prikritem prisilnem kreditu« ter so svojim delavcem lagali in goljufali, njih in državo, saj so na plačilnih listah mnogi delodajalci prikazovali, da so prispevki. Poznan je primer Steklarne Rogaške, ko so tožilci prizadetim zaposlenim zavrnili pregon kaznivega dejanja goljufanja in oškodovanja zaposlenih in države, češ da zaposlenemu pripada samo neto plača, plačilo prispevkov pa je lahko le darilo. Komu je to sprejemljivo? Vse je tiho!Pa to ni edini primer oškodovanja državljanov. Vendar tudi pri tako nezaslišanem ravnanju tožilcev ni bila sprožena revizija primera, kar je kaže na veliko neodgovornost in nedotakljivost tožilstva. Kako je mogoče, da ni nobenega odziva, ne poslancev oziroma strank, ne sindikatov, celo ne večine medijev, na javna pisma o problem goljufanja zaposlenih, o neplačevanja pokojninskih prispevkov ter o reagiranju tožilstva? Častna izjema je Dnevnik, ki je objavljal moja vprašanja in odgovore Ministrstva za pravosodje in Vrhovnega tožilstva. Zelo žalostna je kultura in odgovornost za skupno dobro, ko ni bilo nobenega odziva celo na pismi vrhovnega državnega tožilstva in ministrice za pravosodje, kjer piše: »Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič namreč pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča vrhovno državno tožilstvo.« Oboje je bilo objavljeno v Dnevniku…. Mar ni nikogar sram? https://www.dnevnik.si/1042931609/mnenja/odprta-stran/mar-je-brezbriznost-nasa-vrednota

ALI SMO VSI ENAKI PRED ZAKONOM? Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik je disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu predlagal uvedbo disciplinskega postopka proti okrožnemu sodniku Zvjezdanu Radonjiću. Zakaj Sodni Svet potem ne obravnava, ali mu nihče ne predlaga, da je tudi izjava predsednika Vrhovnega sodišča, Damjana Florjančiča: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, če sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira«? Damjan Janković je v tem kontekstu tako lahko izkoristil zakon in uspel izbrisati 29 milijonov evrov dolga v treh podjetjih in sodišče je to potrdilo. Damjan Janković je v TV Dnevniku, 6. septembra, na nacionalni RTV glede zakona, ki je omogočil odpis 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini, povedal :»Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza«. V TV Dnevniku, je bilo povedano, da je bila zaradi takšne odločitve sodišča v Državnem zboru okrogla miza »Temelji pravne države«, na kateri so se predstavniki vseh treh vej oblasti spraševali, ali smo pred zakonom res vsi enaki. Ministrica za pravosodje Andreja Katič je tedaj dejala: »Mi ves čas spremljamo, ali pri izvajanju zakonodaje prihaja do kakršnih koli anomalij v praksi in dajemo predloge in pobude za spremembe«. Povedala je tudi, da na Ministrstvu za pravosodje razmišljajo, da bo ta zakon spremenjen. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala; »Tisti, ki izvaja zakone, ko vidi, da se zakon zlorablja, menda dolžan ukrepati«. To pa je nasprotno mnenje, kot je mnenje predsednika sodišča, ki tega ne vidi. Ali ni stališče predsednika Vrhovnega sodišča tisto, ki lahko dopušča, da nismo pred zakonom vsi enaki, saj ta sodba dokazuje, da so dolžniki privilegirani na škodo upnikov na podlagi zakona, kjer je anomalija vendar očitna, saj je zato bila v DS RS sklicana okrogla miza »Temelji pravne države«, na kateri so se predstavniki vseh treh vej oblasti spraševali, ali smo pred zakonom res vsi enaki. Ali ni tudi sodišče, ki izvaja takšen zakon in vidi, da se zakon zlorablja, dolžno ukrepati, kot pravi ministrica Alenka Bratušek oz. tudi ministrica Andreja Katič? Ali ni to odprto vprašanje in problem pravosodja ob izjavi predsednika Vrhovnega sodišča Damjana Florjančiča, ki bi ga moral obravnavati Sodni svet? Ta odgovor je in bo usoden za delovanje pravne države, kar zanima državljane! Franc Mihič, Ribnica 2019.09.23