Pred 30 leti, tik pred mednarodnim priznanjem Slovenije, ni bilo veliko ljudi, ki bi javno razmišljali, kdo je največ pripomogel k samostojni slovenski državi. V medijih so se pojavljale večinsko slabe novice o slabem gospodarskem stanju, »amaterskem« vodenju vlade, sporih v vladi, potrebi po čimprejšnjih volitvah in podobno.
Časopis kanadskih Slovencev, Slovenska država
V kanadskem izseljenskem časopisu Slovenska država pa je bil objavljen zapis, v katerem je podan odgovor na to vprašanje: »Vsekakor je na široko gledano bil zelo vpliven dejavnik za ta uspeh zgodovinski razvoj družbene mentalitete vzhodnoevropskih držav, predvsem Sovjetske zveze. /…/ Čeprav trenutno ni popularno hvaliti formacijo in delo DEMOSA, moramo poudariti, da je ta sicer dostikrat v krhki obliki doprinesel ogromno že s svojim 20 mesečnim obstojem, po več ali manj negotovem volilnem uspehu aprila 1990. /.../ Brez njega bi danes še vedno bili tam, kjer smo bili pred volitvami. /…/ Junaška odločitev braniti našo domovino v junijskem-julijskem napadu in še bolj junaška, neverjetno modro vodena dejanska obramba, ki je na žalost zahtevala sedemnajst slovenskih žrtev, katerim gre slava in čast, danes ponovno dokazuje, da bi brez nje naše sanje šle ponovno v zaton. /…/ Za vse te uspešne akcije smo Slovenci dobili laskavo pohvalo od sicer redkobesednega kanclerja Helmuta Kohla, ko je javno izjavil, da je bila slovenska politika PAMETNA, NAČELNA IN ODGOVORNA.«
Več kot desetletje pozneje sta uveljavljeni zgodovinarki dr. Rosvita Pesek in dr. Andreja Valič Zver v svojih študijah potrdili, da je bila vloga Demosa ključna za nastanek slovenske države. Peskova je v sklepnih mislih knjige Slovenska osamosvojitev razmišljala, da samostojne Slovenije ne bi bilo, »če v Sloveniji ne bi obstajali Demosu privrženi ljudje, ki so bili pripravljeni pogumno tvegati, ki so bili pripravljeni javno in jasno izraziti svoje politične zahteve po demokratizaciji in samostojni državi /…/ če ne bi imeli znotraj koalicije Demos vizije /…/ če ne bi projekta osamosvojitve zastavili zavestno, z osebnim tveganjem in premislekom o sredstvih za njegovo uresničitev /…/ če ne bi verjeli v moč in zvestobo ciljem svoje večinske delegatske baze v skupščini /…/ če ne bi zaupali v sposobnost preživetja slovenskega naroda tudi zunaj jugoslovanskega okvira /…/ če se ne bi tako zavestno in odločno angažirali za vzpostavitev slovenske vojske itd.«. Valič Zverova pa: »Demos je bil ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter nacionalne osamosvojitve, obrambe samostojnosti v vojni za Slovenijo ter njenega mednarodnega priznanja.«
Težave z mednarodno pošto
Koliko novosti in prilagajanja je bilo potrebno v prvem letu osamosvojitve, je razvidno že iz majhnih obrobnih dogajanj, kot je na primer vzpostavitev nemotene izmenjave poštnih pošiljk s tujino. Anton Krauthaker iz PTT Ljubljana je za časopis Delo 7. januarja 1992 izjavil, »da ni nobenih problemov z navadno pošto iz Zahodne Evrope, saj ta prihaja naravnost v Slovenijo. Težave so pa z letalsko pošto, ker pošiljke slednje še vedno prispejo najprej v Beograd, od tam pa s posebnim prevozom enkrat ali dvakrat na teden v Ljubljano (potujejo prek Madžarske, saj prek Hrvaške zaradi vojne to ni mogoče). Teh težav naj bi bilo konec po sprejemu Slovenije v članstvo Združenih narodov, ker je to pogoj tudi za sprejem slovenske poštne organizacije v mednarodno poštno zvezo.«
Sestreljen helikopter mirovnih sil Evropske skupnosti
V torek, 7. januarja 1992, je letalo srbske armade v bližini Varaždina namerno izstrelilo dve raketi na helikopterja mirovnih sil Evropske skupnosti. Helikopterja sta imela vsa dovoljenja za polet, bila sta neoborožena in bele barve (barva mirovne misije). En helikopter je bil sestreljen in umrlo je vseh pet potnikov, štirje Italijani in en Francoz. Drugi helikopter je zasilno pristal, štirje potniki pa so bili nepoškodovani. Jugoslovansko zvezno obrambno ministrstvo je sprejelo odgovornost in že nekaj ur po dogodku izrazilo »globoko obžalovanje« zaradi »tragičnega dogodka« ter obljubilo temeljito preiskavo. Zaradi incidenta so jugoslovanske oblasti še isti dan odstavile vodjo letalskih sil, tudi jugoslovanski obrambni minister general Veljko Kadijević se je čez nekaj dni opravičil in odstopil s položaja. Evropski mediji in državni voditelji so bili v šoku, izražali so ogorčenje. Dejanje jugoslovanskih letalskih sil so obsodili Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi, Varnostni svet Združenih narodov in Svet ministrov ES. Ena izmed političnih posledic tega dogodka je bila poenotenje italijanske politike in javnega mnenja v odločitvi za priznanje Slovenije in Hrvaške. Kot so zapisali v Delu: »Videti je, da bo Italija v okviru dvanajsterice odslej med tistimi, ki se ne slepijo več z upi o nekakšni obnovi jugoslovanske federacije.«
Avtorica: Neža Strajnar
Vir: gov.si
